Naslovnica / KOMENTARJI / Dobronamerna neumnost: Certifikat za pitje vode iz pipe

Dobronamerna neumnost: Certifikat za pitje vode iz pipe

Osnovna šola Toma Brejca je, kot ena izmed prvih kamniških in tudi slovenskih šol, pred nedavnim prejela certifikat Voda iz pipe, ki ga podeljuje (in zaračunava) Gospodarska zbornica Slovenije.

Zaveza OŠ Toma Brejca, ki se je s pridobitvijo certifikata zavezala, da bo na svojih dogodkih in prireditvah ponujala vodo iz pipe, učence in zaposlene ter druge obiskovalce šole pa spodbujala k temu, da namesto vode iz plastenk, pijejo vodo iz pipe, je vsekakor poteza vredna pozdrava ter navsezadnje tudi posnemanja, saj utegne konkretno pripomoči tudi k zmanjševanju onesnaževanja in obremenjevanja okolja s plastiko oz. plastično embalažo.

S samo zavezo o pitju in ponujanju vode iz pipe in prizadevanjem šole za ohranjanje narave in okolja, seveda ni prav nič narobe. Nasprotno, pomisleki se zbujajo le pri dejstvu, da je »potrebno« tovrstne dobre namere podkrepiti tudi z nakupom oz. plačilom povsem nepotrebnega in nesmiselnega certifikata, s katerim se lahko, pred vsakomur, ki ne zna razmišljati z lastno glavo, okiti kvečjemu vodstvo šole.

Gre namreč za to, da pridobitev omenjenega certifikata ni brezplačna, ampak je potrebno Gospodarski zbornici Slovenije za certifikat, ki velja pet let, plačati. Kot je navedeno na spletni strani Gospodarske zbornice Slovenije, je potrebno, če se odločite za pristop k Zavezi, za izdajo, materiale in svetovanje plačati letno pristojbino, ki znaša 320,00 EUR + DDV za profitne organizacije, 220,00 EUR + DDV za neprofitne organizacije in 130,00 EUR + DDV za člane Zbornice komunalnega gospodarstva.

Že res, da strošek, če upoštevamo zgolj eno šolo ali organizacijo, ni pretiran, vseeno pa je, vsaj po našem mnenju, povsem nesmiseln in dobesedno trapast, saj bi šola tistih par davkoplačevalskih stotakov lahko uporabila in potrošila tudi mnogo bolje. Če pa vzamemo v ozir, da se utegnejo vodopivski certifikatski modi, na prigovarjanje Gospodarske zbornice Slovenije, morda pridružiti tudi ostale kamniške oz. slovenske šole, vrtci, javni zavodi ter organizacije, ki se financirajo iz davkoplačevalskega denarja, pa se utegne v mošnjičku GZS nabrati prav čedna vsota.

Saj razumemo, da Gospodarska zbornica Slovenije, katere člani in članice s svojimi dejavnostmi tudi sami izdatno prispevajo k obremenjevanju okolja, ni dobrodelna organizacija, vseeno pa dejstvo, da se za svoje zaslužkarstvo poslužuje trženja in prodajanja certifikatov za dobronamerne naravovarstvene pobude, zagotovo presega meje dobrega okusa, zato najbrž ne bomo prav nič presenečeni, če začno na GZS že v kratkem ponujati še podobne certifikate v smislu: “Brisanje zadnjice s toaletnim papirjem”, “Tuširanje z vodo iz pipe”, “Dihanje zraka” ali kaj podobnega.

Tovrstni certifikati bi morali namreč biti, vsaj za negospodarski sektor, brezplačni in (zaslužena) nagrada, ki bi jo na Gospodarski zbornici Slovenije, če so njihovi nameni po ozaveščanju res pristni in iskreni, lahko financirali iz prispevkov svojih, okolje najbolj obremenjujočih članov, tako pa je omenjeni certifikat “Voda iz pipe” zgolj še eden izmed nedopustnih primerov brezobzirnega okoljevarstvenega dobičkarstva, ki mu, žal, marsikdo dobronamerno in v najboljši veri nehote nasede.