Naslovnica / NOVICE / Dobro(ta) se deli

Dobro(ta) se deli

V Dnevno sobo društva Makadam se je danes, poleg ostalih rednih mladih obiskovalcev, v častni zeleni fotelj namestila Eva.

Evo Cocej, že 7 let zvesto Anini zvezdici, ki z malimi in večjimi paketi še kako potrebnih dobrin in dobrot  razveseljuje ljudi, ki jim je sreča v življenju manj mila, smo povabili v društvo s posebnim namenom.

Deklica, bodoča petošolka, ki z javnostjo ne želi deliti svojega imena, je želela uresničiti prav posebno željo.

V prostore Dnevne sobe zahaja slabo leto dni. Skupaj premagujemo šolske in druge spremljajoče stiske, podajamo se v učne in ustvarjalne izzive. Večkrat skupaj z mlajšim bratcem, kdaj v (delavniški) družbi in kdaj v okrnjenem sestavu.

Skupaj  raziskujmo, se učimo in se, nemalokrat in celo ob prej naštetem, tudi zelo zabavamo.

Skupaj iščemo rešitve. Skupaj kdaj jočemo in se smejimo.

Nekega dne je prišla mamica deklice, sama vzhičena in presenečena nad zamislijo.

Da si je deklica nečesa zaželela. Ker sama pri nas veliko dobi, bi rada tudi vrnila.

Prišla je, kot običajno, po pouku, a  tokrat pogledala v oči, in predala kuverto. V spremstvu  bombonov. Kuverta z napisom, sladko lično zapakirano v škatlici,. Bomboni čokoladni, v kuverti denar. Za otroke, “ki  nimajo”.

Presenečenje, ki srcu prinese toplino.

Ko veš, da je brez neposrednih besed najpomembneje predano naprej.

Deklica ve, kaj šteje.

Videti in čutiti Drugega.

Tokrat v stiski.

Hmm… slastno sladkovje smo skupaj pospravili in polizali drobtinice, medtem pa dobili idejo, kam z vsebino kuverte.

K Evi. Eva bo vedela.

In res je.

Denar smo na blagajni bližnje trgovine prečarali v vrednostno kartico, in jo danes, s toplimi občutki in skoraj s solzami v očeh, predali Evi.

Eva bo vedela, kaj in koliko gre v paket, ki bo razveselil družinico, dve.

Da morda oči in želodček, ki bi nikoli ne smel izkusiti tega, ne bo ostal lačen.

Nasmejana Eva je naši – naj bo Evica – podelila besede popotnice. Dobra dela (naj) ne ostanejo neopažena.

Ob tem se druga drugi zagledamo v oči, po koži zapoljejo mravljinci.

Vemo in čutimo. Fanta se zahihitata.

Trenutek je poln.

Ob tem Eva podeli zgodbo o fantičku, ki je z mlajšima sorojencema prišel po jestvine. Ni še dopolnil desetih let.

Ker Eva ve, kaj šteje, ga povabi v kotiček, kjer se v vsej svoji pisanosti košatijo bomboni. Naj si s sestrico nabereta, kolikor jima srce poželi! Dežela izpolnjenih želja!

A deček zmaje z  glavo. Da ne bo. Lačen je makaronov. Tega nimajo, pove. Kaj bomboni…

Eva pomoli vrečko, naj si nabere makaronov. In ko je vreča polna, je na vrsti sladkò.

Šele takrat.

Spet se spogledamo. Zdaj in nikoli bi ne smelo biti tako.

Pa je…

Ko si lahko pomagamo, je…

Sreča.

…zaključi naša mala “Evica”.

Ja, ko si lahko pomagamo, je sreča.

In ko smo že ravno pri sreči, naj bo še nekaj o tem.

Evi bi prineslo veliko srečo, če bi v Kamniku končno dobili stalen prostor za skladiščenje hrane.

Le-tega imajo, pa bodo prav kmalu v iskanju za novim.

In v svetu, tukaj in zdaj, kjer bi nikakor ne smelo biti pomanjkanja, Eva z drugimi podobno mislečimi rešuje svet

Morda ji in s tem Anini zvezdici, kdo tokrat viteško pomaga  s prostorom.

Šteje.

Srečno!

Kartini Djalil,
Društvo Makadam Kamnik