Naslovnica / KULTURA / Domovina, ne beži, ostani pri meni

Domovina, ne beži, ostani pri meni

V Domu kulture Kamnik se je sinoči, v izvedbi dijakov in mentorjev Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra, odvila osrednja občinska prireditev v počastitev današnjega praznika kulture.

Kamniški dijaki in njihovi prizadevni mentorji, ki so uspeli v zadnjih letih, vsaj med posamezniki parih generacij dijakov, vzbuditi iskrico ustvarjalnega duha, obenem pa odkriti, podpreti in vzpodbuditi tudi nemalo obetavnih talentov, kot nosilci osrednje »občinske« prireditve na velikem odru kamniškega doma kulture tudi drugo leto zapored niso razočarali.

Znova so namreč uspeli pripraviti všečno in kvalitetno, nenazadnje pa tudi vsebinsko pomenljivo prireditev (no, vsaj upamo, da je bil takšen njen namen oz. sporočilo), ki so jo naslovili z Župančičevim verzom Domovina, ne beži, ostani pri meni.

Z zaokroženim programom interpretacij del Otona Župančiča, Mileta Klopčiča, Franceta Prešerna prozo Ivana Cankarja in, kot vedno izvrstnih, glasbenih točk, se dijaki in dijakinje niso poklonili zgolj prazniku kulture, ampak so na svojevrsten, domala prikrit, diskretno nevsiljiv ter politično korekten način opozorili tudi na aktualno, če že ne kar razvpito problematiko.

Premišljeno izbran program je namreč, vsaj tistim, katerih oči brez plašnic so njega dni morebiti uzrle še kako besedo več od koncentrata večkrat strnjeno preplonkanega domačega branja, boleče spomnil, ne le na še ne tako odmaknjene čase, ko so ljudje iz naših krajev, kot »ekonomski migranti«, množično odhajali s trebuhom za kruhom v daljne, tuje in nemalokrat neprizanesljivo negostoljubne kraje, ampak tudi na odtujenost in bivanjsko praznino, s katero odraščajočim mladcem in mladenkam, ki si svoj smisel in prostor pod soncem še iščejo, vse prevečkrat streže bleda mati domovina, zavoljo česar bržkone že marsikdo izmed njih razmišlja o študiju, delu, ustvarjanju in življenju nekje onkraj predvidljivo omejenega in mlačnega domačega zapečka.

Se je pa pripravljenemu programu in izvedbi sinočnjega programa, za razliko od preteklih let, ko smo bili priča podobnim, prav tako izvrstnim dijaškim prireditvam, morda poznala odsotnost tistega privlačnega ščepca sproščene mladostniške radoživosti in drznosti, kot da kamniške dijake, ki so svojo nalogo brez najmanjšega dvoma opravili več kot odlično, še bolj pa najbrž njihove mentorje, dušile toge vajeti nadete odgovornosti, da že drugo leto zapored pripravijo osrednjo občinsko prireditev ob kulturnem prazniku.

Zato se nadejamo, da preizkušen recept, ki resda prinaša kvalitetno predstavo in zadovoljno publiko, ne predstavlja zgolj dobrodošle potuha soproducentu prireditve v prihodnjih letih, kajti temu smo bili priča že v preteklosti, ko je bilo, kot nekakšno instant nadomestilo skrbno načrtovane občinske kulturne predstave, v organizacijo katere je potrebno vložiti precej truda, zlorabljeno kar vsakoletno regijsko srečanje pevskih zborov, ki bi se, ne glede na datum, odvilo že samo po sebi.

Že res, da kamniški dijaki in dijakinje pripravljajo izvrstne predstave, ampak ne smemo pozabiti, da kamniški kulturni prostor soustvarjajo in bogatijo tudi številni drugi ustvarjalci, bodisi posamezniki, bodisi skupine, ki bi si v prihodnje  prav tako zaslužili možnost nastopa in prostor na velikem odru kamniške osrednje kulturne proslave.

Tudi, ali pa predvsem zaradi tega, ker bo nemalo izmed talentiranih dijakov in dijakinj, katerih nastop je bil sinoči pozdravljen in nagrajen s stoječim aplavzom, že tekom tega poletja (od)vrženih na prag odraslosti, na katerem bodo, kot bodo vedeli in znali, prepuščeni predvsem ali zgolj lastni iznajdljivosti in (zaenkrat) še precej omejenim možnostim nadaljnjega izražanja in ustvarjanja v lastnem mestu, kar jih utegne prisiliti, da svojo ustvarjalnost preselijo tja, kjer so jim ponujene boljše možnosti.

Takšen ali drugačen beg možganov in talentov se namreč, zaradi ne ravno idealnih (kulturnih) pogojev domačega mesta, ne odvija zgolj na ravni države, ampak, najbrž še bolj boleče, tudi na lokalni ravni. Dijaki in dijakinje s kovčki, pa so najbrž več kot dovolj zgovoren namig, kajne?

Zato je naloga mestnih velmož in velžena, da ustvarjalne vneme dijakov in drugih soustvarjalcev kamniškega kulturnega utripa, ne izkoriščajo zgolj v lastno zabavo oz. za dokazovanje lastne imenitnosti in pomembnosti, ampak jim morajo, razen občasnega aplavza na priložnostni prireditvi, ki jo obiščejo že zavoljo protokola ali spodobnosti, posvetiti več pozornosti, predvsem pa vsem ustvarjalcem še posebej pa mladim, pomagati po svojih najboljših močeh.

Tudi zaradi tega, da se še včeraj nastopajoči in s stoječim aplavzom nagrajeni dijaki in dijakinje, kot prenekateri izmed njihovih starejših vrstnikov, ki so nas s podobnimi predstavami razveseljevali še leto ali dve nazaj, ne bodo počutiti kot Cankarjev Kurent, nadloga vseh nadlog, ki raste kot koprive ob plotu.

Če se ne bo, razen na občasnih proslavah in prireditvah, nihče zmenil zanje, se oni ne bodo za nikogar, dokler, zavoljo preživetja, preračunljivosti in navidezne pripadnosti, pahnjeno v bivanjsko praznino, ne prodajo svojih ustvarjalnih duš za one preklete gosli navideznega in hitro minljivega veselja.

Možnosti, da se kaj takšnega v prihodnje prepreči, je kar nekaj. Precej je tudi še neizkoriščenih, nekaj pa tudi povsem novih, le izkoristiti jih je potrebno, predvsem pa se je vsega skupaj potrebno lotiti načrtno in z jasnimi cilji, kar pa je v občini, ki žal ne premore niti kulturne strategije, bržkone (vsaj za enkrat) precej utopično.

Ne le kamniška gimnazija in srednja šola, ki se je tekom zadnjega desetletja prelevila v eno izmed najuspešnejših in najustvarjalnejših slovenskih srednješolskih ustanov, ampak tudi posamezne kamniške osnovne šole, spričo poslanstvu predanih učiteljev in profesorjev, ki svojim učencem in dijakom, ne ponujajo zgolj programsko predpisanega znanja, ampak s svojo zavzetostjo v njih zbujajo tudi vedoželjnost in ustvarjalnost, so že dlje časa pravi kalilnik raznovrstnih kalčkov in poganjkov kamniške kulturne pomladi, ki pa so žal, ko zapustijo zavetja izobraževalnih ustanov, vse prevečkrat izpostavljeni neizprosni pozebi togega občinskega (kulturnega) nerazumevanja, v kateri, pod cestnimi svetilkami in pod kvadratnimi metri novih granitnih plošč ter asfalta, večinoma preživijo zgolj najmočnejši in najupornejši ter običajno skorajda nekultivirani samonikli divjaki.

Vsekakor pa si dijakinje in dijaki ter njihovi mentorji za sinočnjo predstavo in ves trud, ki so ga vložili vanjo, znova zaslužijo globok poklon in iskrene čestitke, organizatorjem oz. soproducentom prireditve pa namig, da bi bil en sam daljši govor na takšni prireditvi povsem dovolj oziroma bi še bolj prišel do izraza, nič pa bi ne bilo narobe, če bi bil, za spremembo, morda zaupan kakemu aktivnemu kamniškemu kulturno-umetniškemu ustvarjalcu ali ustvarjalki.