Že vse od svojega ustvarjalnega začetka v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je Ivo Mršnik stopil na umetniško pot in zavedno zapečatil svoj odnos do likovnega: zavezal se je piki, črti, liniji in se skorajda popolnoma odrekel barvi.

Malo je umetnikov, ki se na svoji poti ne dotaknejo barvnega sveta. Ivo Mršnik svojemu likovnemu izrazu, risbi, ostaja zvest in hodi po poti, ki brez velikega pompa prehaja z ene na drugo raven njegovega notranjega sveta. V risbi je našel popoln izraz, besedo, s katero zapisuje ta neskončni življenjski roman, ki se iz poglavja (cikla) v poglavje spreminja, a vendarle vseskozi ohranja zgodbo. To zgodbo, ki jo videvamo, sicer spremenjeno, dorečeno, a vendarle nezaključeno, je začel razvijati s portreti oz. figurami v sedemdesetih letih.

Tu je šlo v tehničnem smislu za grafični prijem v tehniki litografije. Mršnik je upodabljal različne portrete, ki so se iz grafike v grafiko počasi, a vztrajno reducirali, vse bolj izgubljali svoje nadrobne poteze in postali v izteku samo še izrezane figure na način senčne izrezanke, ki pa je na črnem papirju delovala kot dejansko izrezana iz ploskve, plastičnost je oddala svoje mesto popolni ploskovitosti.

V osemdesetih letih je Mršnik razstavil nadnaravno velike glave. Od cikla Glave se Mršnik konec osemdesetih let preteklega stoletja preusmeri izven vidnega, realnega in otipljivega. Od tod se začenja razkroj realnega v kaotičen zapredek, ki je samo nadaljevana redukcija zapisa, ki je poprej oblikoval glavo. Iz Zapisov, ki jih Mršnik kreira tako v grafiki kot risbi, izvira dinamičen ritem zapisa samega, vodenje umetnikove roke po poteh svojih lastnih notranjih svetov, ki se vtiskujejo oz. zapisujejo na belino papirja, kot individualizirana, osebna oblika. Zapredek postane tako značilen za Mršnika, da sčasoma postane pravzaprav njegov lastnoročni podpis.

Vabljeni.