V spominih na svoje otroštvo je leta 1830 rojeni Janez Trdina zapisal, da se je : »’Kranjskega’ patriotizma /…/ nalezel že doma, o Kranjcih in kranjski zemlji so govorili naši kmetje vselej z nekakim ponosom.

Slovenije pa ni poznal nihče, še po imenu ne.«[1] Tudi leta 1842 rojeni Jakob Alešovec je v spominih na svoje osnovno šolanje v Kamniku zapisal, da je pouk v nižjih razredih potekal »nekoliko po nemški, nekoliko ‘kranjski’ (slovenskega ni bilo še).«[2] Vseprisotnost kranjske in domala popolna odsotnost moderne slovenske oznake se nam danes morda zdi nenavadna. Nenazadnje se dandanes na nekdanjem Kranjskem le malokdo še vedno smatra za Kranjca. Še manj je najbrž takšnih, ki bi svoj jezik namesto slovenski imenovali kranjski. Vendar pa temu še dobro stoletje in pol nazaj nikakor ni bilo tako. Situacija, ki jo opisujeta Trdina in Alešovec, namreč ni bila nikakršna lokalna posebnost, pač pa splošna značilnost tedanje stvarnosti. Stvarnosti, ki je v luči umikanja kranjskega imena v funkciji oznake etnične in jezikovne pripadnosti v le nekaj desetletjih povsem izginila.

V predavanju se bomo skušali ozreti na proces izginjanja kranjske in uveljavljanja moderne slovenske oznake ter pojasniti, kako so ljudje, ki so še sredi 19. stoletja sebe imenovali Kranjce in svoj jezik kranjski, v le nekaj desetletjih postali Slovenci.

Jan Bernot

[1] Trdina, Spomini I. del, str. 40–41.

[2] Alešovec, Kako sem se jaz likal, str. 111.