7.3. vas vabimo na otvoritev razstave mlade umetnice Kaje Kocjan, ki želi s svojimi fotografijami človeka pripeljati nazaj domov, nazaj v Mir, Mir svoje Duše.

Razstava koincidira z Dnevom žena. Z namenom. Narava je ženskega spola. Narava je Mati. Brez narave se ljudje lahko obrišemo pod nosom. Brez Njenih rek in jezer, ni vode za našo žejo, brez Njenih morja ni oblakov ter dežja, ki ga nujno potrebujemo, da nam obrodijo naše njive, brez Njenih dreves ni kisika, da bi lahko dihali.

Umetnica bo vse to predstavila skozi svoje fotografije. V današnji dobi, ko se vsem mudi, ko večino dneva preživimo v svoji glavi, v skrbeh, v ciljih, vas povabimo, da pridete in se sprostite.

Kaja Kocjan zaključuje magisterij iz družinske in zakonske psihoterapije in je vsestranska umetnica. Njena umetniška pot se je začela že v ranem otroštvu, ko je pri treh letih začela plesati v plesni šoli. Pri petih letih jo je oče vpisal v skupino risanja pri Andreju Šleglu, pri šestih je začela igrati blok flavto. Blok flavti je sledilo sedem let igranja prečne flavte, temu je sledil balet, hip hop, jazz balet. Pri 16. letih pa se je prvič srečala s fotografijo.
V zgodnjih letih svojega umetniškega izražanja, se je fotografije lotevala zelo tehnično, subjekti njenih fotografij so si sledili po zahtevnosti; stavbe, ljudje, zabavni dogodki, narava. Tukaj se je zataknilo. Na njenih fotografijah narave ni bilo jasno kaj oz. kje je center fotografije, ni bilo jasnega subjekta, ni bilo niti prave kompozicije. Tako je Kaja obupala in svojega Cannona s strtim srcem zaprla v predal. Leta so minevala, in Kaja se svojega fotoaparata še vedno ni dotaknila. Jeseni, leta 2017 pa je Kaja začela študirati psihoterapijo. Ta študij je zelo zahteven (terapevtski) proces. Zato je Kaja potrebovala OGROMNO časa zase.
Zatočišče je našla v Naravi. V naravi je našla mir in svoj dom. Nekega zimskega popoldneva, se je izgubljala po ljubljanskih gozdovih (ja, obstajajo) in opazila enega lepših prizorov v njenem življenju. Sonce, ki se je skrivalo za krošnjami, je s svojo svetlobo osvetlilo gozd v modre, zelene, zlate, rdeče barve. Kaja je obnemela ob tem prizoru in si rekla: ‘Vau, za to živim. Za take trenutke. To je Življenje. In pritisnila svojo prvo fotografijo po skoraj desetih letih. To fotografijo z naslovom; ‘Life’ danes tudi razstavlja.
Torej, nauk te zgodbe je: Ko je Kaja želela biti umetnica, racionalno biti fotografinja, takrat se ji je ustvarjanje zataknilo. Ko pa je spustila pritisk, da mora bit fotografinja in to dobra, ko je naredila fotografijo iz navdiha, ne zaradi cilja, takrat je začela ustvarjati lepe fotografije. Z razstavo želi tudi gledalce povabiti, da pridejo v stik s svojim telesom in navdihom, ter spustijo pritisk zasledovanja velikokrat irrealnih ciljev.

Do danes je tako nastalo že več kot 100 fotografij, katerih glavni subjekt je Narava in nas vabijo, da se spomnimo naših korenin, naravnega življenja in miru. Kaja želi deliti svoje fotografije s svetom, saj meni, da se moramo vsi malo umiriti, zadihati in se vrniti domov. Domov nazaj k sebi, v svoje telo in domov k Materi Naravi.