Kamnik.info Osrednji informativno-satirični portal občine Kamnik. Novice o dogajanju, dogodkih in prireditvah v Kamniku, krajih pod kamniškimi planinami ter bližnji okolici.
Krona Slovenije je vodnik po krožni poti: Ljubljana – Triglav – Stol – Grintovec – Ljubljana, kot si ga je zamislil, prehodil in izdal, legendarni slovenski alpinist in pisatelj, Viki Grošelj.
Kamničani smo si Vikija nedvomno še nekoliko bolj vzeli k srcu, ker je leta 2005 vodil in koordiniral uspešno reševanje »našega« vrhunskega alpinista Tomaža Humarja iz stene Nanga Parbat.
Grošelj je, pred izdajo vodnika, opravil več kot 30 oglednih pohodov in pravi, da so mu ogledi in raziskovanja posameznih odsekov prinesli več veselja in zadovoljstva, kot je pričakoval.
Gunclje Ljubljana – pred odhodom – torek 24.6. Od leve stojita Aljoša in Matej.
V tem, zadnjem stavku pa sem se že čutil osebno nagovorjenega. Raziskovanje in odkrivanje novih poti! Poti, ki jih ne poznam in razgledi kamor še nisem poslal svojega pogleda. V kamniški knjižnici sem si vodnik nemudoma izposodil prvič! Planiranje, izpisovanje, zaznamki….skratka, izhoda ni bilo več, le pot naprej. »Krono« sem si izposodil še večkrat in k sodelovanju povabil Aljošo Smolnikarja iz Moravč. Prijatelja, s katerim sva skupaj pretekla že Tri vrhove – 3V (Grintovec-Stol-Triglav) v manj kot 24ih urah (l.2017) in Domžalsko pot spominov (2021). Predstavljal sem si, da bo v dvoje lažje in danes vem, da je to bila prava odločitev. Marca 2023 sem opravil prvi ogled na trasi in potem do dejanskega odhoda na celotno krožno pot še trinajst, ki sva jih izvedla posamično ali skupaj z Aljošo. Ko sem potegnil črto pod priprave je naneslo kar 266 km in 17.730 m vzpona! Kar veliko sva se torej »smukala« po stezicah Škofjeloškega hribovja, v hribih nad Tržičem ter v okolici Jezerskega. Vse z namenom, da v dnevih prave izvedbe ne bi delala neumnosti ali se po nepotrebnem izgubljala.
Blegoš 1562m.
Z Aljošo sva v zadnjih cca. 15-ih letih pretekla precej raznovrstnih tekaških in predvsem ultra trail tekem. Mnogo teh izkušenj sva želela izkoristiti tudi tokrat. Prevzel sem odgovornost planiranja posameznih etap in sčasoma sva prišla do sledeče ideje:
Tečeva in hodiva podnevi, čez noč spiva oz. počivava. Zato, ker sva želela videti kje se gibava in se hkrati naslajati nad lepoto narave in razgledi na vse strani, ker teh slovenski hribi resnično ponujajo precej. Prenočevati sva želela v krajih, ki so dostopni tudi z avtom, v katerem je bila najina podporna ekipa. Zato se je izbor dokaj zmanjšal. Odpadli so npr. Ratitovec, Črna prst, Vodnikova koča, Kredarica, Stol, Zelenica itd. Zadnji dan in zaključek poti sva pustila odprt. Lahko bi prenočevala v domačem Kamniku ali pa nadaljevala do konca, ker bližina cilja iz nas ponavadi potegne še tisto nekaj, kar mislimo, da nimamo več.
Ljubelj – Na prazen želodec je vsak cilj lahko predaleč.
Najprej torej ideja in potem plan, zapisan na papir, ki praviloma prenese vse. Tudi prvi poletni vročinski val na primer, mu ne pride do živega! Potrebovala naj bi štiri dneve, katerim sva nejeverno odkimavala ali bolj realnih pet, ki pa nama tudi niso bili preveč všeč. Mislim, da sva kar oba nekako računala s štirimi, nekoliko bolj na silo in trmo (hahaha….).
Na torek, 24.6. zgodaj zjutraj sva torej krenila iz Guncelj v smeri Škofjeloškega hribovja. Prihajal je prvi vroč dan in nama na pot postavil Osolnik, Lubnik, Stari vrh, Blegoš (1.562 m), Zali log, Ratitovec (1.642 m) in naju iz objema spustil v že skoraj noč odeto Soriško planino. Skoraj 70 km s 4.900 m vzpona je bilo za nama, ko sta nama Tanja in Jošt postregla z okusno večerjo in ponudila mehko posteljo za nekajurno spanje.
Na Dan državnosti sva se Triglavu bližala preko vrha Koble, Črne prsti, Rodice, Bohinja, Vodnikove koče in še zaprtega doma Planika. Verjetno še bolj vroč dan in zaradi višine tudi naporen. Voda je življenje in če tudi je to sneg, ki si ga tlačiš pod tekaško kapico. Vse prav pride. Na Triglavu (2.864m) in pri Aljaževem stolpu, ki letos praznuje častitljivih 130 let, sva stala okrog sedmih zvečer in bila praznično srečna ter začuda, povsem sama! Sledil je pazljiv spust proti Kredarici in nižje čez Prag v že noč odeto dolino Vrat. Zadnjih 10 km teka do Mojstrane je bilo že pošteno odveč, a postelje ob cestah ne rastejo kar tako in tudi nasproti prihajajo le redko. Namerila sva 62 km in 4.050 m vzpona.
Drugi dan in na Dan državnosti na Triglavu,
Pri zajtrku tretjega dne sva ugotovila, da je bilo spanje slabo, Tanjina kava pa še vedno zelo dobra. Če že morava naprej bi šla najraje kar z mizo na kateri se je še vedno šopiril slasten zajtrk. Na obrazih in nogah so se nama že poznale sledi vročine in napora. Prvi koraki so okorni, a sčasoma, ob živahnem žvrgolenju ptic, noge le spoznajo, da glave želijo še in naprej. Proti Dovški rožci, Hruškem vrhu, Koči na Golici, Belski planini, Vajneževem sedlu in na Stol (2.236 m). Najvišja točka Karavank in dneva. Olajšanje in slastna zelenjavna juha v koči sta naju pospremila proti Zelenici in Ljubelju kjer sva ponovno zajemala juho, ki nama jo je pripravila »support« ekipa. To naj bi bilo dovolj še za zadnje dejanje v tem dnevu. Planina Prevala je bila za nama dokaj hitro, medtem ko se Koča na Dobrči in sama Dobrča (1.634 m) kar nista hotela prikazati iz »neskončnega« bukovega gozda. Nadela sva si čelni lučki ter se pozno zvečer in vsekakor kasneje kot sva upala, prikazala spremljevalcema v Tržiču. Spala sva malo, a kvalitetno. Uri sta pokazali 62 km in 3.820 m vzpona, telesi pa že določene znake utrujenosti.
Bo četrti dan tudi zadnji? Iz Tržiča je šlo strmo v breg na Kriško planino kjer sva si pri prijaznem oskrbniku koče privoščila še drugi zajtrk in oskrbela s pijačo. Sledili so si Tolsti vrh, Storžič (2.132 m), Bašeljski preval, Jezersko, Češka koča, Mlinarsko sedlo (2.334 m) in Grintovec (2.558 m), najvišji kamniških planin. Utrujen po dolgem vzponu, a vseeno zadovoljen, da sva bila končno na domači in dobro znani strani hribov.
Dan se je prevešal v noč. Spust je bil dolg in vsemu telesu odveč. Mušice in vešče so neprestano rojile okrog svetlobe čelnih svetilk in silile v utrujene oči in suha usta. Spremstvo v Kam.Bistrici nama je postreglo z juho in zdravo energijo. Preobula sva se v superge za asfalt, Aljoša si je oskrbel pridelane žulje in rekel, da tega ne počne zato, da bi takšen odšel v posteljo. Povedano je bilo dovolj! Greva torej dalje in do konca! Noč je bila najin zaveznik, ceste prazne in vroče sonce je že grelo neke druge ljudi. Bolj s hojo kot s tekom sva se skozi dolino Kamniške Bistrice, Stranje, Kamnik, Podgorje, Moste in Vodice bližala novemu jutru in zadnjemu vzponu. Vikija Grošlja namreč na Šmarno goro in Turnc vežejo tako lepi spomini iz otroštva, da ju v vodniku nikakor ne želi zaobiti. Vzpela sva se torej še čez to slavno pohodniško točko na obrobju Ljubljane in skozi Tacen ter čez Savo odkorakala do odrešujočega izhodišča v Guncljah. Dan je ponudil kar 81km in 4430m vzpona. Po štirih (4) dnevih oz. 71 ur in 47 min sva potrebovala, da sva na lastni koži doživela vse tisto, kar nam Viki Grošelj želi s tem čudovitim vodnikom »Krona Slovenije«, povedati. Namreč, da imamo Slovenci čudovito naravo, krasne hribe in gore ter poti, na katere bi morali stopiti še pogosteje. Ker so tam gor nasmehi in pozdravi bolj pristni in razgledi naokoli po deželi bolj jasni ter pogledi vase globji in zelo koristni.
Četrti dan – V Gunclje so se vrnili štirje utrujeni a neizmerno srečni.
Neizmerno sva hvaležna Tanji in Joštu, ki sta naju spremljala, hranila, podpirala, bodrila in poskrbela, da je v dolini vse potekalo gladko, brez zapletov in je bila pijača vseskozi hladna. Prevozila sta 660 km in bila vselej tam kjer je bilo dogovorjeno.
Zahvala gre tudi Tadeju Preglu (DanKuchen Rudnik), Sandiju Novaku (Thermovod Kamnik), Vajdinu in Avniju Bilaliju (Orient Kamnik) in Nini Železnik (Tiskarna Element Kamnik), ki so se prošnji za podporo odzvali brez pomislekov in vsakršnih zadržkov. Hvala vam od srca, zlati ste!
Midva z Aljošo si bova sedaj nekoliko odpočila, vi pa si le oprtajte nahrbtnike in stopite na pot. Srečno!
Matej Hribar
