Mesarica v smodnišnici

Z ogledom kreativne četrti in predstavo Mesarica, ki jo lahko gledamo tudi kot družbeno satiro o tem, da znamo Slovenci stopiti skupaj le takrat, ko smo primerno alkoholno omamljeni in razčustvovani, se je zaključila letošnja sezona Maistrovega abonmaja Doma kulture Kamnik.

 Kljub oblačnemu vremenu je v Kreativni četrti Barutana v četrtek, 9. junija 2022, vladalo nepozabno vzdušje, saj je za primeren zaključek Maistrovega abonmaja poskrbel Teatro Matita, ki ga že številna leta vodi karizmatični Matija Solce, edini doktor lutkarstva v Sloveniji in potujoči glasbenik, ki pri gradu Snežnik vsako leto organizira festival Floating castle.

V Kamnik se je pripeljal s priročnim gasilskim vozilom, ki služi kot scenografija v malem oziroma kot glasbeno-lutkarski oder za petčlansko igralsko ekipo, ki je od začetka do konca predstave velikodušno “gasila” žejo občinstva.

Za posrečeno kombinacijo kabareta, lutkovne predstave, koncerta in podeželske veseloigre, ki svoje oporne točke išče v motivih Levstikove pripovedke Martin Krpan v Vrha, bi težko našli bolj primeren prostor kot je kamniška »barutana«, saj je tam številna leta delovala svetovno znana smodnišnica, ki je bila neposredno povezana tudi s Krpanovim tihotapskim blagom. Angleška sol (soliter) je namreč v 19. st. služila kot oksidant pri proizvodnji črnega smodnika, po katerem je bil Kamnik svoje čase prepoznaven daleč naokoli. Nazadnje smo ga pred zaprtjem smodnišnice izvozili v Združene države Amerike, kjer so ga zaradi izrazitega vonja uporabili pri uprizoritvi zgodovinskih bitk med severom in jugom.

Tokratni uvod v predstavo je potekal povsem drugače, kot so ga bili abonenti Maistrovega abonmaja do sedaj vajeni. Goran Završnik si je pol ure pred pričetkom Mesarice vzel čas za zgodovinski oris kamniškega Doma kulture, ki bo naslednje leto praznoval okroglih sedemdeset let ter občinstvo popeljal po sledeh nastanka Kreativne četrti Barutana, ki je po zaprtju smodnišnice doživela številne vzpone in padce tako v teritorialnem, kot v birokratskem smislu, sedaj pa služi kot prizorišče številnih alternativnih gledaliških predstav, koncertov, podjetniških inkubatorjev, predvsem pa kot avtonomna cona, namenjena druženju svobodomiselnih ljudi.

Po kratki, a nadvse poučni predstavitvi, nas je pot vodila pred osrednjo stavbo kreativne četrti, ki je bila nekdaj namenjena ključavničarstvu, zdaj pa nas je za njo čakal gasilski kombi, od koder se je slišalo prepevanje Šifrerjeve pesmi o Martinovem lulčku ter ponavljajoča vprašanja, namenjena vsakemu izmed publike: “Šljiva? Tepka? Tepka? Šljiva?”

Marsikdo bi ogorčeno pomislil na to, da igralci žalijo publiko s posmehljivi izrazi ali celo pozivajo k pretepu, s katerim bi šteli pokasirane “šljive”, a resnica je bila še bolj “kruta”: prišleki, ki niso skrivali, da prihajajo iz Notranjske, so želeli podalpske domačine omehčati z najbolj robustnimi žganimi pijačami kot sta slivovka in viljamovka.

Sramežljiva in precej trmasta kamniška publika se ni zlahka predala, kar je bilo med drugim vidno tudi v osrednjem delu predstave, ko so igralci med občinstvom iskali kobilo ali vsaj žrebca, da bi ga “vpregli” in prepeljali na sceno, a jim ni uspelo “ujeti” niti ene žrtve. Kljub temu so igralci s pomočjo domiselne igre in preprostih papirnatih mask poustvarili vloge, ki jih poznamo iz pripovedke, pri tem pa niso skrivali, da se neskončno zabavajo. Zvoke in glasbo so inovativno zasnovali s pomočjo bobnov, kitar, ropotanja z orodjem in celo loputanja z vrati gasilskega vozila ter pokazali sorodnosti z alternativnim jazzom, narodnozabavnim rockom in skupino Ano Pupedan.

Čeprav so se izkazali kot glasbeniki in duhoviti igralci, pa je imelo občinstvo težavo slediti tako njihovemu narečju, kot sami (rdeči) liniji zgodbe, saj je preskakovala tako uprizoritvene žanre, kot kronologijo znane pripovedi. Vendar lahko rečemo, da je obenem prav eksperimentiranje z gledališko in pripovedovalsko formo  tisti “punctum”, ki naredi predstavo izvirno in posebno.

Preplet lutkarstva, improvizacije, alternativnih glasbenih ritmov in klasične situacijske komike sestavlja dinamično kompozicijo tako v dramaturškem, kot v scenografskem smislu, saj Levstikovo pripoved postavi v gostilniško okolje, ki smo ga v vsakdanjem življenju bolj vajeni kot smo vajeni grajskega vzdušja.

Interaktivno zasnovani kabaret s tem na novo postavi Martina Krpana, kobilo in celoten dunajski dvor z nadutimi liki, ki jih poleg Solceta duhovito odigrajo Miha Arh, Filip Šebšajevič, Miha Razdrih in Tines Špik. Predstavo lahko gledamo kot kritiko statusnih simbolov in obenem kot družbeno satiro o tem, da znamo Slovenci stopiti skupaj le takrat, ko smo primerno alkoholno omamljeni in razčustvovani.

Z Mesarico se je tako na zabaven način zaključil Maistrov abonma, ki je v letošnji sezoni postregel z žanrsko precej različnimi predstavami, ki so kamniškemu občinstvu ponudile v razmislek teme družbeno depriviligiranih manjšin; v predstavi Babice je šlo za hrvaške prekarne pobiralke plastenk, ki z reciklažo na stara leta služijo drobiž, v Baalu za kulturne delavce in umetnike, ki se z vulgarnostjo in cinizmom borijo za preživetje na robu družbe, v predstavi Črna koža, bele maske za temnopolte priseljence v Sloveniji, ki se iz dneva v dan soočajo s predsodki, v Judovskem psu pa za etične dileme, ki jih doživlja pes judovske družine sredi druge svetovne vojne.

Poleg pestro zasnovanega programa Maistrovega abonmaja, ki je skupaj z abonmajema Kam’nček in Kam’na’smeh someščanom popestril medkoronsko obdobje, pa velja pohvaliti tudi entuzijazem organizatorja, ki je s številnimi drobnimi pozornostmi, kot je izobraževalni nagovor pred predstavo in degustiranjem vina po predstavi, povrnil sijaj v oči številnih Kamničanov.

Miša Gams