Okostje orjaškega mamuta izkopano v Nevljici pri Kamniku

Kamnik in njega prelepa okolica, ki sta že od nekdaj privlačila na tisoče turistov od blizu in daleč, sta včeraj obogatela za atrakcijo, za katero ju bo po pravici zavidala Evropa. V kanalu Nevljice, ki jo pravkar regulirajo ob znanem ovinku pod neveljsko cerkvijo, so delavci včeraj popoldne s krampi in lopatami naleteli na okostje ene največjih, najbolj slovečih predpotopnih zverin, na ogromnega mamuta.

Stara najdišča

O dolini Nevljice pripoveduje ljudski glas, da je bila v davnini obširno jezero, katerega valovi so na robu Kamnika butali na obrežje, ki so ga tvorili današnji Stari grad. Mali grad in Žale, v Nevljah pa je segalo do kraja, kjer stoji danes župna cerkev sv. Jurija. Cela vrsta zgodovinskih spominov in dokumentov je do današnjih dni pričala o tem jezeru a vsa zadeva se je malovernim vendarle zdela samo bajka še Valvazor je v svoji znameniti »časti vojvodine kranjske« Nevlje zapisal kot »St. Georg am See«, a v skali pod cerkvijo so bili še v novejšem času pritrjeni kovinski obroči, na katerih so pradavni prebivalci kotline privezovali svoje čolne. V spomin na veliki čas, ko je jezero prevrtalo hrib na kraju današnje Šutne se še dandanes v Nevljah vsak dan ob treh popoldne oglaša farni zvon v zahvalo bogu, ki je dal, da se je voda odtekla in kmetu naklonil lep kos plodnega polja.
A ko že govorimo o teh davnih, znamenitih časih naj pristavimo, da sta bila Kamnik in njegova okolica po vsej priliki tudi v novejši dobi vsekakor pomembno torišče zgodovine. Tako je n. pr. posestnik Kregar iz Nevelj pred kakšnimi štirimi leti našel na njivi blizu cerkve bronasto čelado iz halstattske dobe. Kadarkoli je oral, vsakorat je na enem kraju zadel s plugom na nekaj trdega v zemlji, kar se mu je zdelo, da bo skala. Nazadnje se je odločil, da skalo odkoplje, pa mu je kramp spravil čelado, ki je nekoč krasila glavo kašnega uglednega keltskega vojščaka, in še nekaj kopov sulice na dan. Brez dvoma je ta čudoviti košček naše zemlje na pragu Kamniških planin vreden, da ga uvrstimo med naše zgodovinsko najpomembnejše kraje. Najdba mamuta bo Kamniku in Nevljam to mesto vsekakor še bolj utrdila.

Pri regulaciji Nevljice

Nedavno je banovina ustregla stari želji domačinov in pripomogla, da so začeli Nevljico pod Nevljami regulirati. Struga je delala pod cerkvijo izredno oster ovinek, pa je voda zlasti ob večjih nalivih zastajala, izpodžirala bregove in zalivala travnike in njive. Odločili so se, da vijugo odpravijo z ravno urezanim prekopom od zavoja do zavoja. V ta namen je bilo treba odkopati precejšnjo količino zemlje, in ko so zasekali v globino se je sestav zemeljske površine prikazal v štirih zaporednih plasteh. Druga za drugo se vrstijo od zgoraj navzdol črna plast humusa, mrtvica gramozna plast in pa ilovica, ki je na tem kraju izredno gosta, temna in globoka.
Ko so včeraj delavci začeli kakšnih 150 metrov od cerkve kopati jamo za temelje novega betonskega mostu, je eden izmed njih popoldne naletel v ilovici, kakšen poltretji meter pod površino, na trd predmet, ki se mu je izprva zdel podoben polenu. A ko ga je izgrebel in je s krampom še enkrat udaril po njem, se mu je stvar razletela in v rokah sta mu ostala dva velika kosa, ki sta bila na notranji strani — kljub temni, zogleneli barvi — močno podobna kosti. Poslali so kose inšpektorju Sadnikarju, lastniku sloveče muzejske zbirke in odličnemu poznavalcu starin, ki je ugotovil, da gre najbrž za stegnenico ogromne pradavne živali. Brž se je odpravil na kraj najdbe in ker so delavci medtem odkrili še nekaj drugih podobnih kosov, je spoznal. da gre za okostje mamuta, predpotopnega giganta, za terim doslej v srednji Evropi še ni bilo sledu.

Blizu 30,000 let v grobu

Odkopavanja se je zdaj lotila dvojica mladih kamniških inteligentov, akad. slikar Stane Cuderman in cand. med. Niko Sadnikar, ki jima je pomagal še slušatelj prava, mladi Cerer. Za stvar se je pozanimal tudi sreski načelnik Maraž, ki je takoj senzacijo sporočil Narodnemu muzeju v Ljubljani.
Razume se, da se je glas o znameniti najdbi jadrno raznesel po vsej okolici in radovedni Kamničani so danes neprestano romali proti Nevljam, da si od blizu ogledajo kosti svojega davnega soseda. Kosti so se kopačem v resnici druga za drugo kar luščile iz zemlje. V ilovici je bilo okostje kakor zabetonirano, a gosta, neprodušna plast ga je obenem do neke mere konservirala. Prav gotovo skelet ne bi bil tako dobro ohranjen, če bi bil mamut obtičal v kakšni lažji, redkejši plasti. Saj pripoveduje verjetnostni račun, da je moralo ogrodje ležati v zemlji kakšnih 10.000 do 80.000 let, zakaj za tolikšno dobo pred nami so utegnili mamuti hoditi okrog današnjega Kamnika. Lega posameznih kosov, ki so jih še včeraj in danes dopoldne našli, daje slutiti že precej točne obrise celotnega okostja, škoda je samo, da je delavec, ki je menil, da ima staro hrastovo poleno v rokah, razbil eno stegnico in je s krampom polomil tudi nekaj reber. Stegnica tehta 13 kg in je dolga nad en meter, na konceh je popolnoma zoglenela. Pa tudi ostale kosti, ki so jih še odkopali, so nekatere povsem črne, zoglenele in deloma okamenele. Davi so kopači spravili nad dan še nekaj reber, nekaj vretenc in drugo stegnenico, medtem ko je okostje dveh nog, lobanja z okli in pretežni del hrbtenice še v zemlji. Kopači pripovedujejo, da so pri odkopavanju posameznih kosov čutili v jami oster duh po trohnobi. Kakor sami razlagajo je moral to biti vonj po razpadlem mamutovem mesu, ki ga je neprodušna ilovica vsrkala vase in ga ohranila vse do ure, ko so krampi prišli odpirat mamutov grob. Danes popoldne je prispel iz Ljubljane zastopnik Narodnega muzeja, ki je poskrbel, da se bo odkopavanje nadaljevalo pod strokovnim vodstvom.

Glavna zanimivost bodočega kamniškega muzeja

Najdba mamutovega okostja ob Nevljici pomeni vsekakor senzacionalno odkritje za našo znanost. Kamničane in vobče Slovence bo zanimala predvsem pomembna pridobitev pro domo: S tem okostjem je namreč podan nepobiten dokaz, da je bila dolina Nevljice v pradavnini v resnici jezero. Mamut, ki ga zdaj odkopujejo, je po vsej priliki predaleč zabredel v vodo in obtičal v blatu. Ves znanstveni svet pa bo razgibala ugotovitev, da so mamuti živeli tudi v srednji Evropi. V večji množini so našli doslej njih okostja samo v Sibiriji, kjer so tundre mnogim teh velikanov bile v poslednje domovanje. V Evropi pa je bil odkrit doslej en sam primer: pri Lyonu v južni Franciji so našli proti koncu prejšnjega stoletja skelet, v katerem so razbrali enega izmed sorodnikov neveljskega giganta, ki so ga krstili za elephas meridlanilis. Poleg njega sta znana še elephas antizuus in elephas primigenius. Zadnji najstarejši, se razlikuje od prvih dveh zlasti po izredno zakrivljenih oklih, dolge pa so te zverine po 8. a široke po 4 metre. Kateri izmed treh vrst pripada neveljski, se ne da govoriti, dokler ne najdejo lobanje in okel. Kamničanom, ki jih je narava tudi sicer založila z najboljšim in najlepšim, bo lahko v resnici marsikdo zaviden, da jim je usoda v neznani preteklosti naklonila še obisk tega neznanskega orjaka. Prav zato pa so se Kamničani tudi prvi mah odločili, da njegovega okostja, ki ga bo mogoče po vsej priliki v celoti rekonstruirati, ne dajo iz rok, temveč hočejo, da ostane temelj bodočega kamniškega muzeja, da bo k njim še v poznih časih, ki so pred nami, privabljal trume radovednežev od blizu in daleč.

Jutro, 16. marec 1938
Fotografije: Peter Naglič