Naslovnica / KULTURA / Pest besed bo nocoj znova zamahnila

Pest besed bo nocoj znova zamahnila

Modra knjižica kamniških pesniških zmagovalcev se je mesec dni grela na kar dvoje dekliških nedrjih, saj sta, na Gregorjevi poetični barčici zadnjega pesniškega mnogoboja Pest besed, v ocean slave kamniške poetične nesmrtnosti družno odpluli Nika Jeraj in Ela Praznik, ki sta si razdelili zmago.

Veste kaj, naj vas kar eno lepo poetično moško razmnoževalno orodje gleda. Če se vam zdi škoda časa, da se ne udeležite imenitnega dogodka kakršen je Pest besed, potemtakem najbrž niste vredni ne časa, ne izgubljanja besed o tem kako fino je bilo na zadnjem kamniškem pesniškem slemu, ki se je odvil na Gregorjevo.

Bilo je prav imenitno in naj nas takoj nojeva koklja brcne, če ne bo tako tudi danes zvečer, ko se bo v Kotlovnici že nov krog pesniškega spopada, saj se utegne kateremu izmed nastopajočih v pesniškem zagonu celo zrolati.

 

Naj pa že iz spoštovanja do truda organizatorjev in nastopajočih namignemo, da ste nazadnje zamudili romantičen nastop poetično zaljubljenih dvojic, ki so na odru zagrulili kot ženeči se ptički, strašljivo poskočen preformans vroče pojočih župnikov ter užitek nedorečenosti dvojne oz. deljene zmage, ki utegne posoliti in popoprati tudi nocojšnji poetični večer, kajti zmago sta si, kot že rečeno, s sestrsko ljubeznijo in naklonjenostjo dvoranskih ploskačev in navijačev, razdelili Ela Praznik in Nika Jeraj.

Na zadnjem spopadu so pesti besed najsiloviteje vihtele nežne ženske ročice, kako pa bo nocoj, pa si pridite pogledat v Mladinski center Kotlovnica ob 21. uri.

 

Ela Praznik

Opazujem te ležeče
V soju mesečine
S pogledi drsim po potezah tvojega obraza
Nasmeh iz mojih ustnic kar ne izgine.
Ti pa sam zazrt si v daljavo nekam stran
In prvič se zavem, to je zacetek konca skupnih sanj.

Moji so pogledi neiskreni
Dotiki in poljubi nežnejši kot njeni,
Ti pa sam, kljub vsemu odrivaš me na stran
In ves moj trud se prvič zdi zaman.

Preveč zavedaš se moči ki nad mano jo imaš,
Vem, da le zavajaš me
A iz tvojij ust tako lepo se sliši laž.
Zatiskam si oči vsakič ko zaslutim sum
So vsa ta čustva zameglile mi razum.

Zdaj zadnjič gledam ti v oči globoko
Ob lice si prislonim tvojo mehko, nežno roko
Upajoč, da se nekoč ozrl boš nazaj
In obžalujoče vprašal se ‘zakaj?’

Tvoje ime nekoč mi bo neznano,
Življenje s cvetjem kot že prej postlano
A kaj ko ostal bo nežen vonj po tebi
Ki vedno znova me omami.

Urban Kavka

Kot kondenz v stari steklenički,
se nabira prah spominov.
Krasni od zunaj,
odsevi se v kapljicah nabirajo,
vijolična voščenka s sončnimi žarki,
prepeličja jajca,
gobelin in
skupinica markerjev brez zelenega člana.
Najmehkejši dotik je čast solz.
Bistrih solz kondenza naše duše,
nabirajo se kot bunkice, mucke na pleteninah,
počasi, a vztrajno polnijo predelčke naših čustvenih kondenzatorjev.
Kapacitete se razlikujejo,
variirajo v odvisnosti do toka dogajanja,
negativnih predznakov zunanjih dražljajev.
Najmehkejši kontakt je dostojanstvo naših solza.
Občasno naletiš na popolno grudico pletenine,
na posebno sijočo kapljico,
na basensko bistrost,
na solzo sreče,
vijolčnega veselja,
žarkov polnih smeha.
Všeč ti je tako, da vzljubiš še druge,
da vzljubiš še druge.
Najrahlejši tip je dekor solz.
A svoje kapacitete prazniš,
nihče ne mara teže,
nakopičenega kondenza duše,
bremena sveta,
tovora neljubeče stvarnosti, njenega anti-lovorja.
Včasih prazniš hitro,
burno,
da kričijo kapljice,
da drhtijo,
derejo svojo pot navzdol,
po obrazu sončnih peg.
Včasih kličejo sivim zvezdam na nebu,
ko osamljenost guli
in jih potiska ven v onstran.
Spet drugič jih prazniš počasi,
brez razloga, zgolj figurativno, kot sproščanje mišičnih vozljev.
Najrahlješi dotik je glorija naših solza.
A še vedno tvorijo Velike Kanjone Bolečin.
Povečujejo površino in kapaciteto kondenzatorja.
Nekoč bo nekdo v tvojem kanjonu kampiral,
zakuril ogenj in pekel koruzo,
nato pa bo pozno v noč opazoval zvezde.
In tebi, ki boš ta nekdo,
se bo čas deročih solza zdel
kot včeraj, a hkrati tisoče sekund nazaj,
stotine hipov, desetine dotikov,
zdel se ti bo čudovit, vreden,
kot je vredno staranje stekleničke in njenega kondenza,
da lahko v njem opazuješ vijolično voščenko veselja.

Nika Jeraj

XXX XXX XXX *

V nedolžno skromni sramežljivosti  avtorica ne želi, da njena pesem objavi.

Dunja Baloh

Izgubljen v poplavi vsakdana
ne najdeš ne danes,
ne jutri.
Misli zdaj tu,
nato že tam.
Ta trenutek tvoje, moje, najine, njegove.
Naslednji trenutek jih več ni.
Zazvoni telefon.
Pogledaš, nič pomembnega.
Se ti sploh še kaj zdi pomembno?
Vreme, politika, hrana, pijača, trači…
Sediš ob oknu,
dežne kaplje polzijo pa steklu,
opazuješ, kot da jih ni nikoli bilo,
jih nikoli ne bo…
Dnevi bežijo mimo tebe,
kot neznanci v betonski džungli.
Upanje pa ostaja.

Neža Vavpetič

Zmaj je nemiren, oniks mu bije,
vrela je sla, sad čarovnije.
Dim se vali iz žrela pošasti,
kako je na robu, če nimaš kam pasti?

Pogum, pogum, težko je ljubiti,
del tebe je zmaj, ne moreš ga ubiti.
Nismo popolni, nismo vsi lepi,
zrcala in dim so le stranski ukrepi.

Ti nisi princ, jaz ne princesa,
ugasle luči, zastrta zavesa,
ko tema nastane, pojo le telesa.

Koža na kožo, topi se hlad moj,
sočni poljubi, ostani nocoj,
objeta ob svitu bi spala s teboj.