»Tamle na deželi ti prav pride avto. Veš, kako fino je, se pelješ, kamor želiš, kadar želiš! Aha, kako boš pa zdaj tole 70-kilsko vrečo zemlje prepeljala tja v hrib? ….«
Predlog za predlogom, bolj ali manj jasni, prijazni in kdaj že malo manj prijazni, vsekakor pa -verjamem – (pre)mnogi dobronamerni namigi v prid lastnemu avtomobilu so se skozi moja ušesa (z)vrstili skozi leta.
Vztrajam, ker: čemù bi imela svoj kup pločevine? Dokler me bodisi avtobus, bodisi vlak zapeljeta, kamor me silita želja ali potreba.
Jutranji zamaški množice posameznikov, ki se jim mudi, vsak svojemu cilju naproti. …
Saj gremo skupaj, premišljeno v (bolj nam vsem prijazno) prihodnost; z manj izpustov, porabe goriva, pločevine, litijevih in drugih baterij… mar ne?
Mimogrede; ko čakaš na avtobus ali vlak, spregovoriš besedo, dve, če ne drugega, pogledaš v oči in prijazno pozdraviš. Poklepetaš. Srečaš že dolgo ne-videnega, ne-videno.
Nekaj za lepši trenutek, dan, (nekomu, morda:) svet.
Dokler… Ne pride trenutek, ko se ti mudi, zaneseš se, da bo vse prav, čeprav kdo kdaj pove, da v preteklosti ni bilo…
Da avtobusa sploh ni bilo. Da so ga čakali uro in več. Da je odbrzel, skoraj prazen, kljub čakajočemu, mimo…
Do zdaj se mi je, po neki sreči ali ostremu nočnemu očesu voznika, da je kljub temi uzrl nas, čakajoče, lepo izšlo.
Seveda smo kdaj čakali, tudi ne malo, a slej ko prej dočakali.
Včeraj sem se, kot ponavadi za dober ducat minut prej, da zagotovo ujamem hrumečo zverino, spustila v dolino, čez drn in strn… Že spuščajoč se, opazim, da tokrat hrumi po cesti tisto, kar naj bi me peljalo do mesta.
Zaskrbljene možgančke zaustavim, naj ne bodo prehitri – voznik zagotovo pozna na uro. Opaženi avtobus verjetno brzi s potniki nekam drugam.
Na postaji srečam sosedo.
Beseda, dve o vremenu, pa o posevkih… po desetih minutah preko voznega reda začneva pogledovati na uro.
Po nadaljnjih preteklih minutah se spogledava malo bolj resno.
Po dvajsetih, še preden začneva reševati svet, pokličem na postajo, da preverim, če je z voznikom in avtobusom vse v redu. Bognedaj, da sta kje v nepriliki obtičala.
Skrbi naju.
Na postaji ne vedo, da bodo preverili, mi povejo.
Čakajoča ob meni obupa. Lepo bo doma skuhala kosilo, pa se nameni na tistega čez dobro uro.
Deset minut kasneje mi prijazni možakar z Arrivinega »vročega telefona« zaupa, da je na pot krenil drugi šofer, da nas pobere, vse v dolini čakajoče. Menda nas je bilo kar nekaj.
Prijetno presenečena se lepo zahvalim, v mestu dogovorjeno sem že prestavila. Še dobro, da imam razumevajoče sogovornike, ki bi me drugače čakali, in v tem trenutku pač ni nikomur gorela voda.
Čakam. Čas izkoristim, da se – na terenu pač -pripravim na popoldansko delo. Otroci in mladina bi se me že usmilili, njihovi učitelji, če znanje ni na mestu, pač malce manj.
A! Opazim, da je avtobus že šel mimo. Voznik me oplazi s pogledom. Pobere še tiste dalje ob poti, vse do Motnika, in se vrne po mene, si mislim.
Zaupam.
Čez čas zaslišim, da se bliža postajališču.
Vstanem, da ga srečna pričakam, on pa… Pelje mimo. V upanju, da se morda ustavi na črpalki, tečem za njim.
Zaman. Uh…
Nemoč, razočaranje, jeza.
Čakala sem, ker se mi ni zdelo pošteno, da avtobus, ki je bil poslan prav za nas, čakajoče, pustim na cedilu.
Ne voznika, ne možakarja, ki ga je poslal na rešilno akcijo.
…
Dočakala sem poznanega, prijaznega voznika, ki nas je pobral po urniku, 12 in 14 minut preko.
Z nasmehom, kakršnega je podelil tudi on.
Sama sem se v mestu naglas smejala že sama sebi, ker je nazadnje toliko časa terjala moja pot skoraj do samega Vogla, z žičnico vred. Z avtobusom, ne avtom!
Malo heca.
Dragi vozniki avtobusa!
Vemo, da vaše delo nikakor ni lahko. Odgovorni ste za nas, našo dobrobit in naše zdravje. Vem, da večkrat ni časa ne za odmor, kaj šele malico. Ni pošteno…
Pa vendar; tu ste za nas.
Kolikokrat smo vas neznansko veseli. Kdaj kdo od nas benti, pa vemo, da za zamude največkrat niste krivi sami.
Tisti, ki uporabljamo vaš vozni red, ga večkrat ravno zato, da bi bilo gneče na cestah morda vsaj malo manj.
Zato, kadar hitite, poglejte, če kdo na postaji ne čaka. Če ste prehitri (ker kdaj vendarle ste:), prosim, počakajte!
Ker to pač je vaše delo.
Ker za nasmeh in dobro voljo kdaj RES ni treba veliko.
Ne eno ne drugo pa ni samoumevno.
Zato z nasmehom, z avtobusom, naprej!
Hvala, ker ste!
(Še vedno vz)trajno trajnostno mobilna vztrajalka
Kartini Djalil