Naslovnica / NOVICE / Pozlačeno “brezdomstvo” GRS Kamnik

Pozlačeno “brezdomstvo” GRS Kamnik

Na sinočni slovesnosti ob občinskem prazniku je Društvo GRS Kamnik prejelo Zlato priznanje Občine Kamnik, ki si ga požrtvovalni kamniški gorski reševalci nedvomno zaslužijo, še bolj pa bi si zaslužili, da bi, po skoraj stoletju delovanja, slednjič vendarle dobili tudi svoje prostore.

grs resevalna kamniski dedec

Pomen Društva Gorska reševalna služba Kamnik je bilo v preteklosti na lokalni ravni prepoznano in nagrajeno že večkrat. Letošnje priznanje, ki so ga za svoje nesebično in požrtvovalno delo prejeli člani in članice društva, namreč ni prvo občinsko priznanje. Visoko priznanje, Zlato plaketo Kamnika so prejeli že leta 1972, deset let kasneje, leta 1982, so prejeli Red zaslug za narod s srebrnimi žarki, leta 2010 pa tudi posebno priznanje Občine Kamnik.

Priznanj, pohval in zahval je zagotovo še veliko več, ampak k sreči vseh tistih, ki jim pomenijo največ – zahval vseh rešenih in zavesti, da so znova rešili življenje, ni potrebno obešati na stene. Le-teh, razen nevarnih gorskih, namreč nimajo. Kar težko je verjeti, da kamniški gorski reševalci in reševalke, kljub svojemu skoraj stoletnemu obstoju in delu, še vedno ne razpolagajo z lastnimi prostori, četudi bi le-te že zdavnaj krvavo potrebovali.

Nekaj delovnih utrinkov požrtvovalnih kamniških gorskih reševalcev, ki kljub skoraj 100-letnemu delovanju še vedno nimajo svojih lastnih prostorov. Upamo, da jih dobijo čim prej.

Že zaradi nemotenega dela, saj se jim je neredko primerilo, da jim kateri izmed obeh intervencijskih avtomobilov, ki mora spričo pomanjkanja prostora prenočevati na prostem, v kakem mrzlem zimskem dnevu, ali še raje večeru, ob klicu na pomoč zaradi mraza ni hotel vžgati. K sreči se je vse skupaj še vedno srečno izteklo, ampak to je zgolj ena izmed v nebo vpijočih težav s katerimi se srečujejo. Tistih manjših, obrobnih težav in težavic je zaradi pomanjkanja lastnih prostorov še več, žal pa jih zlata odeja priznanja ne more ne omiliti, ne odpraviti, daje pa vsaj nekaj upanja, da bo kmalu bolje, kajti sinočnje visoko priznanje Občine Kamnik vendarle daje nekaj dobrodošlega upanja, da bodo kamniški gorski reševalci, še pred svojo stoletnico delovanja, vendarle deležni več razumevanja in podpore lokalne skupnosti kot v preteklosti ter slednjič, razen do priznanja, prišli tudi do lastnih, težko pričakovanih prostorov.

Društvo Gorskih reševalcev Kamnik je Zlato priznanje Občine Kamnik prejelo na predlog Liste Dušana Papeža, v obrazložitvi priznanja pa je zapisano:

Občinski svet Občine Kamnik podeljuje Društvu Gorska reševalna služba Kamnik zlato priznanje Občine Kamnik za vrhunsko usposobljenost, organiziranost, širjenje zavesti o varnosti v gorah in predvsem nesebično pomoč pri reševanju.

Društvo Gorska reševalna služba Kamnik je vrhunsko usposobljeno in organizirano društvo, ki uspešno deluje že 94 let, torej od samih zametkov leta 1922, ko je gorski vodnik France Erjavšek v Stahovici ustanovil Rešilno postajo. Prvi reševalci so bili »štirje srčni bratje« Erjavšek. Kamniški plezalci so leta 1934 prvič sodelovali pri reševalni akciji, pomagali med vojno ter med letoma 1943 in 1944 zgradili dve partizanski bolnišnici v dolini Kamniške Bistrice.

Baza Gorske reševalne službe v Ljubljani je bila ustanovljena leta 1947 in je vključevala Postaje Kamniška Bistrica, Stahovica ter Kamnik, istega leta pa je bil na Kamniškem sedlu tudi prvi slovenski tečaj za reševalce. Leta 1951 je nastala Postaja Gorske reševalne službe Kamnik, Postaji Stahovica in Kamniška Bistrica pa sta postali obveščevalni točki. Postaja je leta 1961 štela šestnajst članov, ki so na akcije odhajali s kolesi, po strmem makadamu v Kamniško Bistrico z vso reševalno opremo na hrbtih, saj so šele leta 1993 kupili prvo terensko vozilo. Med letoma 1951 in 1961 so kamniški reševalci prvič uporabili ročno radijsko postajo.

Leta 1961 so psa Darisa vzgojili za iskanje zasutih v plazovih in vzpostavili prvo omrežje s postajami UKV. Postaja Gorske reševalne službe Kamnik je leta 1966 štela dvaindvajset članov, ki so dobili nove »kanadke« za reševanje po smučiščih, lavinske sonde, avstrijski vitel, dva para smuči in tri radijske postaje. S pomočjo helikopterja so opravili prvo vajo reševanja. Kamniški reševalci so med letoma 1922 in 1972 rešili 148 ponesrečenih, našli 56 izgubljenih in v dolino prinesli 105 mrtvih obiskovalcev gora.

Postaja Gorske reševalne službe Kamnik se je leta 1994 organizirala kot Društvo Gorska reševalna služba Kamnik, ki je leta 1997 dobilo v najem prostore na Perovem. Kasneje so kamniški reševalci s prostovoljnim delom uredili zavetišče Gorske reševalne službe Kamnik na Zelenem robu in bili zaslužni za postavitev novega bivaka Pavla Kemperla na Velikih podih.

grs priznanje - franc mis

V imenu Društva GRS Kamnik je Zlato priznanje občine Kamnik prevzel predsednik društva Franc Miš.

Za uspehe gre zahvala vsem članom – od prvega načelnika reševalcev Maksa Koželja do drugih vodij: Bineta Benkoviča, Petra Uršiča, Franceta Erjavška, Leopolda Lampiča, Pavla Kemperla, Toneta Škarje, Ceneta Griljca, Janeza Podjeda, Rada Nadvešnika in sedanjega predsednika Franca Miša.

Člani Društva prostovoljno in nesebično opravljajo dejavnost reševanja v gorah kot javno službo na območju občin Kamnik, Domžale, Komenda, Mengeš, Moravče, Lukovica in Trzin. Število nesreč se kljub vse večjemu obisku gora zmanjšuje, kar gre pripisati preventivnemu delu, ki obsega tečaje varne hoje za obiskovalce gora v zimskih razmerah, varne hoje v gore v letnih razmerah za starše in otroke, dežurstva na prireditvah, predstavitev dejavnosti po šolah in vrtcih, dežurstva v poletni sezoni, redna dežurstva v helikopterski enoti na Brniku in aktivnosti v zvezi s postavitvijo repetitorja na Veliki planini. Poleg preventivnega dela kamniški reševalci vestno sledijo novostim v reševalni tehniki ter so za zagotovitev kakovostnega in varnega reševanja usposobljeni tudi s specialističnimi nazivi za najzahtevnejše akcije. Pomoč nudijo tako ponesrečencem v gorah kot tudi družinam preminulih članov. Poleg tega so člani Društva aktivni pri delu in vodenju Gorske reševalne zveze Slovenije, saj jih kar sedem deluje v različnih odborih.

Ker je le v slogi moč, Društvo Gorska reševalna služba Kamnik dobro sodeluje z ostalimi društvi in institucijami za zaščito in reševanje. Sedanjih 61 članov si pri vsaki reševalni akciji želi uspešnega zaključka, kar je edino plačilo in obenem motivacija za nadaljnje delo. S svojimi dejanji vsak član posebej dokazuje, da se zaveda osnovnega poslanstva – učinkovito in uspešno pomagati. Temu načelu sledi tudi cilj, zastavljen že pred leti, da bo Društvo delovalo tako, da bo vsak njegov član ponosen, da je kamniški gorski reševalec.

In res so lahko upravičeno ponosni na svojo nesebično pomoč pri reševanju ter številna rešena človeška življenja, ki so jih rešili tudi za ceno lastnega, ko ni bilo vprašanje ne čas ne družina in ne praznik. Takole je zapisal reševalec po uspešni akciji: »Ob 2.30 ponoči dobimo potrditev, da sta dekleti locirani. Med nami se sliši globok »uf«. Sproščenost. Veselje. Čeprav bo pot v dolino dolga, sta zdaj v varnih rokah. Rešeni sta dve mladi življenji. Samo to šteje, nič drugega. Dolga noč bo kmalu pozabljena …«

Zaradi vsega naštetega si Društvo Gorska reševalna služba Kamnik zasluži zlato priznanje Občine Kamnik, saj smo tudi občanke in občani ponosni na njihovo delo in se zavedamo njihove veličine.

Predsednik Društva Gorskih reševalcev Kamnik Franc Miš, ki je v imenu društva prevzel Zlato priznanje Občine Kamnik, se je za priznanje zahvalil z besedami:

obcinska priznanja 2016 7

 

Ponosno sprejemam podeljeno priznanje, priznanje, za katerega so zaslužni vsi člani našega društva.

Hvala predlagatelju, hvala Občinskemu svetu, hvala gospod župan, da ste se odločili najvišje priznanje podeliti prav nam.

Predvsem pa hvala reševalcem. Reševalcem, katerih plemenita lastnost je, da želijo pomagati. Prostovoljno in nesebično pomagati sočloveku, ko je ta v stiski in pomoč potrebuje.

Zahvala za reševanje, usposabljanje in za preventivno delo. Zahvala za vse, kar počnete.

Največja zahvala nam je rešeno življenje, prejeto priznanje pa dokaz, da kar delamo, delamo dobro.

Pred leti smo si zastavili cilj, da bomo delali tako, da bo vsak član društva ponosen, da je kamniški gorski reševalec. Danes lahko ugotovim, da je cilj dosežen. Veliko je razlogov, ki to potrjujejo. Predvsem so to rešena življenja – neprecenljivo bogastvo.

Vsem še enkrat hvala za podeljeno priznanje, priznanje, ki nas zavezuje, da bomo delali še bolje.

Obiskovalcem gora nad Kamnikom se ni treba bati, da bi v primeru nesreče ostali brez pomoči.