Naslovnica / NOVICE / Prvomajsko razočaranje v Kamniški Bistrici

Prvomajsko razočaranje v Kamniški Bistrici

Slovesnost ob prazniku dela v Kamniški Bistrici, na kateri so si površni organizatorji prireditve privoščili celo kršitev zakona, je vidno razočarana, vendar simpatično kritična obiskovalka duhovito povzela oz. komentirala z besedami: „Prireditev je bila ravno takšna kot župan. Povaljana.“

Po dveh letih koronskega posta, ki je prekinil skorajda stoletno tradicijo praznovanja delavskega praznika v Kamniški Bistrici – pristojnim oz. „tradicionalnim organizatorjem“ praznovanja se v minulih dveh letih namreč ni zdelo vredno praznovanja delavskega praznika v Kamniški Bistrici obeležiti niti na simbolni ravni – se je včeraj dopoldne pri Planinskem domu znova odvila prvomajska slovesnost, če ji tako lahko sploh rečemo, saj se organizatorjem prireditev, milo rečeno, ni ravno najbolj posrečila.

Z usmerjanjem voznic in voznikov na predvidena parkirišča ter organizacijo avtobusnega prevoza s parkirišča pod nihalko, je bilo sicer razmeroma dobro poskrbljeno za preprečitev morebitnega prometnega kaosa pred mostom. Še posebej zato, ker je promet preko mostu trenutno urejen s semaforjem, ki ga vozniki povečini kar ignorirajo, kajti na znamenitem bistriškem mostu trenutno poteka rekonstrukcija, ki med obiskovalci Kamniške Bistrice, predvsem zaradi načrtovane širitve mostu, vzbuja kar nekaj upravičenih pomislekov glede smiselnosti in smotrnosti posega, kar pa je že druga zgodba.

Če je bilo, s pomočjo občinskih redarjev in članov AMD Kamnik, solidno poskrbljeno za urejanje prometa in parkiranje, pa so razmeroma redkoštevilni ter večinoma starejši obiskovalci prireditve, prvo razočaranje doživeli že ob prihodu na samo prizorišče. Vendar ne zaradi organizatorjev dogodka, ampak zaradi lokalnega odbora stranke SD, ki jih je pustil na cedilu. Zgolj teden dni po državnozborskih volitvah se je namreč lokalni odbor stranke SD izneveril svoji lastni tradiciji in ni poskrbel za rdeče nageljne, ki so jih njihovi člani obiskovalcem prvomajskega delavskega srečanja običajno (in redno) delili v preteklih letih. Saj verjamemo, da je bil predvolilni boj dolg in drag, vendar smo prepričani, da bi v primeru, če bi bile volitve šele prihodnji teden, bržkone ob konkurenci še kake druge „delavcem naklonjene stranke“, v Bistrici delili, ne zgolj posameznih cvetov in obljub, ampak najbrž kar ikebane, če že ne kar celih predvolilnih „kranceljnov“.

Za drugo, še večje razočaranje obiskovalcev, je poskrbelo osebje oziroma, bolje rečeno, vodstvo Planinskega doma v Kamniški Bistrici. Le-to je namreč obiskovalke in obiskovalce kaj neposrečeno pozdravilo s „self-service dobrodošlico“ oz. napisom, da je potrebno pijačo naročiti pri „šanku“ zunaj, ker pri mizah ne strežejo. Zato je marsikdo, ki ni želel, ali pa spričo svoje starosti ni mogel čakati v vrsti pred točilnim pultom, na katerega oni strani so drug drugemu delali napoto sicer prijazni, vendar precej uigrano nerodni, najbrž zgolj priložnostni točaji in točajke, obsedel pri prazni mizi ter si kasneje hrano in pijačo raje privoščil na oni strani hudournika Pri Jurju, kjer je lahko, tako kot že lani, ob postrežbi dobil tudi nageljček.

Najbrž je povsem odveč omeniti, da je bistriška „McDonalds“ postrežba privzdignila kar nekaj obrvi. Še posebej, ker je bilo obiskovalcev prireditve najbrž manj, kot se jih utegne k Domu zgrniti na kako lepo nedeljo, cel domski vrt pa bi utegnili, kot nekdaj, ko je bilo prvomajskih obiskovalcev Bistrice bistveno več, spretno „podelati“ oz. postreči že kaki trije vešči točaji oz. točajke. Obenem pa tudi cene niso ravno „sindikalne“, da bi morebiti upravičile praznično samopostrežbo.

Če bi površnost in nerodnost „političnim cvetličarjem“ in vodstvu planinskega doma, ki očitno ne zna izkoristiti priložnosti za zaslužek, še lahko nekako odpustili oz. spregledali, pa le-tega ne moremo odpustiti organizatorjema prireditve Delavskemu kulturnemu društvu Solidarnost in Občini Kamnik.

Najprej zaradi tega, ker so samo slovesnost, ki so ji, namesto tradicionalnega oz. običajnega uporniško delavskega značaja, četudi kapitalistično izkoriščanje in druga problematika delavstva ne poznajo meja, najbrž želeli nadeti nekoliko bolj domoljuben pridih, namesto z delavsko himno Internacionalo, začeli z državno himno.

Z domoljubjem, da slučajno ne bo kake nepotrebne pomote in razburjanja, seveda ni prav nič narobe, vendar so organizatorji prvomajske slovesnosti v Kamniški Bistrici, v svoji neodpustljivi kvazidomoljubni nevednosti, zagrešili sramotno kršitev Zakona o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije, ki v svojem 23. členu določa: „Če se himna izvaja skupaj s himno tuje države ali s slovesno pesmijo mednarodne ali druge organizacije, se izvede najprej himno tuje države oziroma slovesno pesem mednarodne ali druge tuje organizacije, nato pa himno Republike Slovenije.“

Organizatorji imajo sicer srečo, da za tovrstno protokolarno kršitev v omenjenem zakonu ni predvidene kazni, vseeno pa gre za nedopustno površnost, ki je, še posebej, ker je bila soorganizatorica prireditve Občina Kamnik, kot slavnostni govornik pa napovedan župan Matej Slapar, najbrž ni moč ne spregledati, ne odpustiti.

Zaradi svojega odnosa do tradicionalne prvomajske slovesnosti v Kamniški Bistrici, pa si je kar nekaj začudeno osuplih in neodobravajočih pogledov prislužil tudi precej „budniško posvaljkan“ tovariš župan Matej Slapar.

Že res, da ga njegova strankarska pripadnost uvršča na pol, ki je od nekdaj bolj naklonjen kapitalu in izkoriščanju, kot delavcem, vendar mu bo, predvsem za tovrstne modne detajle bolj dovzeten, še posebej ženski del občinstva, najbrž le stežka odpustil, da se je na slovesnosti v Kamniški Bistrici in na govorniškem odru pojavil v povaljani obleki, na katero je morda sicer čustveno navezan, ker mu je pred štirimi leti pripomogla k zmagi na županskih volitvah, vendar jo je v času svojega županovanja očitno“prerasel“, za nameček pa je njegov „praznični gvant“ domala kričal po likalniku.

Obe himni so, ob moteči spremljavi zoprno škripajočega ozvočenja, ki je nekajkrat ponagajalo tudi v nadaljevanju „skrbno načrtovane slovesnosti“, družno odpeli in odigrali člani Moškega pevskega zbora Solidarnost in Mestne godbe Kamnik.

Pri tem je razveseljivo, da se je Mestna godba Kamnik, ki bi ji v zadnjih nekaj letih – ker se je na daleč izogibala Kamniške Bistrice – morda bolj pristajal naziv „Županova godba“, po svoji tradicionalni budniški turneji širom občine, s katero so godbeniki in godbenici, kot nekdaj njihovi delavski predhodniki, tudi letos kratili spanec kamniški „kapitalistični gospodi“, slednjič vrnila tudi v bistriški Konec, tako da se le še prebivalci doline Črne nekoliko nagajivo sprašujejo, če so sami še v kamniški občini.

Če je župan nekaj pozornosti vzbudil s svojo pojavo, pa je zagotovo ni požel s svojim govorom, ki je bil bolj skop in prazen, kot denimo na kakem lokalnem tekmovanju v ribanju hrena. Župan je sicer res nanizal nekaj vljudnostnih prvomajskih puhlic o skoraj stoletni zgodovini praznovanja prvega maja v Kamniški Bistrici, spominu na krvave dogodke v Čikagu ter o tem, da še danes marsikatero delovno mesto ni primerno plačano ter dovolj spoštovano in cenjeno, zaradi česar nas, kot je velikodušno navrgel, čaka še veliko dela, obenem pa je, denimo, pozabil navesti, kaj namerava v tej smeri, kot župan kamniške občine, storiti sam.

Najbrž ne kaj dosti, saj bi se s tem utegnil, domala tik pred novimi županskimi volitvami, zameriti kakim svojim podpornikom iz podjetniških vrst, ki ga, kot čivkajo že bistriški ptički, brez večjih težav že cel mandat ovijajo okrog svojih prstov.

Nič kaj presunljiv ni bil niti nagovor Martina Gorenca, predsednika DKD Solidarnost, stoletnega društva, ki bi, glede na videno in slišano, najbrž potrebovalo še precej temeljitejšo „rekonstrukcijo“, kot bistriški most oz. njihova dvorana Veronika, nekdanje razstavišče nad kavarno.

Prvi Solidarec se je namreč v svojem govoru (najbrž povsem upravičeno) obregnil v sindikate, češ, da pri tovrstnih prireditvah, kljub povabilom, nočejo sodelovati, sam govor pa je bil še najbolj zanimiv v delu, ko je, najbrž po naključju, postregel z domala dobesednim navedkom prvomajskega voščila, ki ga je zjutraj na svojem družabnem profilu objavil županov svak in odhajajoči obrambni minister, za katerega iskreno upamo, da nas s svojimi vladnimi kolegi še pred svojim odhodom ne bo uspel „ponosno in odločno“ zaplesti v vojno.

Le-ta je namreč zapisal, da “mora biti delo vrednota in se splačati”, kar se, še posebej pri branju med vrsticami, lahko bere in razume precej drugače od nekdanjega slogana: „Delu čast in oblast!“ Nekako bolj v smislu, vi kar pridno in ubogljivo delajte, mi vam bomo pa vladali.

Spričo „tradicionalno neposrečene“ sestave programa, so se tekom prireditve marsikomu zasmilili godbenice in godbeniki, saj tvorci programa (ponovno) niso vzeli v obzir dejstva, da so na nogah že od ranih jutranjih budniških ur, zaradi česar so morali godbeniki cel program stati pod odrom kot lipovi bogovi, da so lahko povsem, ampak res povsem na koncu programa, z melodijami spremili še kamniške mažoretke ter si, po vseh budnicah, ki so jih odigrali po kamniški občini, slednjič lahko tudi sami privoščili več kot zaslužen prvomajski golaž.

O samem “tradicionalnem” programu prireditve oz. „slovesnosti“  ne gre izgubljati preveč besed, razen, če morda zapišemo, da je razočaralo tudi vreme. Marsikateri obiskovalec se je tekom „tradicionalno zanimivega programa“ namreč zaman oziral proti nebu, ki tokrat, vsaj v času „slovesnosti“, ni in ni hotelo postreči z dežnimi kapljami, saj bi bile le-te kot nalašč za sicer nevljudno, vendar dobrodošlo predčasno zapustitev prizorišča, četudi bi s tem tvegali, da izpustijo oz. zamudijo kasnejšo veselico s skupino Špica.

Skratka, letošnja prvomajska prireditev oz. „slovesnost“, s katero smo Kamničani „počastili“ 99 let praznovanja 1. maja v Kamniški Bistrici, je bila ena velika žalost in razočaranje, če že ne prava organizacijska katastrofa, ki jo je vidno razočarana, vendar simpatično kritična obiskovalka duhovito povzela oz. komentirala z besedami: „Prireditev je bila ravno takšna kot župan. Povaljana.“

Zato ob pisanju teh kritičnih, vendar dobronamernih vrstic, močno in iskreno upamo, da bo prihodnje leto, ko bomo obeležili 100 let delavskega srečanja in praznovanja 1. maja v Kamniški Bistrici, vse skupaj organizirano precej bolje in kvalitetneje, kajti v nasprotnem primeru je najbrž bolje, da v izogib novi občinski sramoti, prireditev odpovemo že kar letos.