Naslovnica / NOVICE / Še tako agresivni poskusi revizije zgodovine ne morejo oprati slabe vesti kolaborantov

Še tako agresivni poskusi revizije zgodovine ne morejo oprati slabe vesti kolaborantov

Zvone Dragan: “Če bi politično vodstvo domobranstva in ljubljanska škofija pravočasno spoznala svojo zgodovinsko zmoto in upoštevala dramatičen poziv kralja Petra in njegove londonske vlade, septembra 1944, da morajo domobranci, ustaši in četniki pristopiti k narodno-osvobodilni vojski, ki je bila že eno leto priznana od zaveznikov, se gotovo ne bi zgodili povojni poboji v takšni obliki in obsegu. Tisti, ki so takrat namerno preslišali ta dramatičen poziv, ki je bil usklajen z zavezniki, bi lahko preprečili povojni masaker. In njihovi politični dediči še danes nočejo nič slišati o tem SOS pozivu!

Približno 1.000 obiskovalcev se je v soboto, 2. julija 2022, zbralo na Menini planini, kajti letos mineva 77 let od legendarnega preboja iz sovražnikovega obroča na Menini planini, obeležili pa so tudi obletnico prihoda II. grupe odredov na Štajersko in 100. obletnico rojstva Karla Destovnika – Kajuha.

Prisotne na Menini planini je v imenu Občine Kamnik nagovoril podžupan Aleksander Uršič skupaj z županom Občine Gornji grad Antonom Špehom.

Slavnostni govornik, nekdanji veleposlanik Republike Slovenije Zvone Dragan pa je med drugim povedal:

»Spoštovane tovarišice in tovariši, drage borke in borci NOB in veterani vojne za Slovenijo, spoštovani številni udeleženci tradicionalne spominske slovesnosti ob 77. obletnici legendarnega preboja iz sovražnikovega obroča na Menini planini in 80-obletnici prihoda II. Grupe odredov na Štajersko ter 100 letnici rojstva pesnika Karla Destovnika Kajuha! Poseben pozdrav velja tovarišici Valeriji Škrinjar – Valči, udeleženki zmagovitega Preboja.

V posebno čast si štejem, da so me organizatorji povabili k letošnji slovesni besedi na tej edinstveni planini junakov. Poleg moje oznake na vabilu se mi zdi pomembnejše, da izhajam iz znane partizanske družine na Gorjancih.

Ko sem se začel pripravljati na današnjo slovesnost, sem si najprej ogledal zelo zanimiv video posnetek iz začetka julija 2019., ki ji je Franta, legenda preboja, še zadnjič prisostvoval. Sedel je ob Marjanu Šarcu, takratnemu predsedniku vlade, izjemnem slavnostnem govorniku! Stoje, v drži partizanskega komandanta, je pozdravljal mimohod številnih praporščakov. Tudi današnjo slovesnost, prvo po svobodi, ki so jo vrnile aprilske volitve, spremlja Frantov duh izza mavrice. Ponovno sem vzel v roke njegovo knjigo »Past na Menini planini«. Že v spremni besedi je Jožica Hribar zapisala: »To je pripoved o pogumu mladih ljudi, ki so morali v tistih težkih časih prevzemati odgovornost za svoje odločitve in odgovornost za življenje borcev, pa tudi pripoved o tovarištvu, prijateljstvu, medsebojnem zaupanju in neomajni veri v lepšo prihodnost.«

Franta pa opiše vzdušje tik pred odločilnim prebojem: »V tistem popoldnevu se je spet potrdila resnica, da naravna sla po samoobrambi nikoli ne zapusti človeka. Čim večja je stiska, večja je njegova moč, večja sta pogum in vzdržljivost. Zato je tudi pot do cilja uresničljiva. Samo naši jekleni živci in železna moč so lahko kljubovali nemškemu uigranemu, poslušnemu in mogočnemu vojaškemu stroju.« O vzdušju po preboju, ko so borce v vasi Gaberje s solzami v očeh vaščani prisrčno sprejeli, Franta zapiše: »Ta dva dneva nam bosta ostala v spominu do konca življenja tudi zato, ker nas niso tako prisrčno sprejeli samo zaradi podpore narodnoosvobodilnemu boju in ker smo se jim smilili, ampak tudi zato, ker so s tem izpostavili svoja življenja. Okupator bi se lahko maščeval vaščanom.« V zadnjem stavku knjige pa: »Na koncu bi rad rekel še tole: kdor je pil vodo pri izviru OF in narodnoosvobodilnega boja, se bo vedno rad vračal k njemu.«

“Tovarišice in tovariši!

Med glavnimi vrednotami NOB je bil neizprosen boj za svobodo in za preživetje naroda. OF in partizanski junaški boj proti okupatorju ne bi bila nikoli tako uspešna, če ne bi imela masovno, vseljudsko podporo. S svojo fanatično borbenostjo in številnimi žrtvami si je slovenski narod izboril častno mesto med svobodoljubnimi narodi sveta. To je bil eden temeljev nove Jugoslavije. In tu korenini tudi samostojna Slovenija, čeprav nekateri še vedno mislijo, da se je njena zgodovina začela konec osemdesetih in v začetku devetdesetih prejšnjega stoletja. Na tem mestu bi vam rad zaupal neko svojo diplomatsko izkušnjo. Kot veleposlanik v Pekingu, Pragi, Bratislavi in Varšavi sem se pogosto soočal z visokimi priznanji in občudovanjem našega partizanskega boja in pomembnega prispevka Jugoslavije in Slovenije h končni zmagi zaveznikov nad nacifašistično pošastjo. Tudi to je bila pomembna referenca za našo mlado državo v procesu njenega mednarodnega priznanja. Tako kot mnogi občudujejo naš pogum v spopadu z nadmočno JA. V obeh vojnah smo potrdili znano zgodovinsko resnico: narod, ki se ni pripravljen boriti za svojo svobodo, si svobode tudi ne zasluži. In še manj samostojne države. Zato slabe vesti kolaborantov, ki so se bojevali celo pod poveljstvom zloglasne SS, in izdajalcev, ki so končali na strani poražencev, ne morejo oprati nobeni še tako agresivni poizkusi revizije že zdavnaj mednarodno priznanih zgodovinskih dejstev. Tudi vsega obžalovanja in obsodbe vredni povojni izvensodni poboji, ki so se zgodili na slovenskih tleh (pa tudi v mnogih drugih državah proti Hitlerjeve koalicije), ne morejo razvrednotiti zgodovinske pozitivne vloge NOB, partizanstva in odločenega upora proti okupatorjem. Ideološki in politični dediči slovenskega domobranstva si danes vse bolj odkrito prizadevajo za neko vrsto rehabilitacije kolaboracije z okupatorjem in jo prikazujejo kot nujno zlo v spopadu s t.i. komunistično zaroto. Kot da je šlo tudi okupatorju predvsem za likvidacijo komunistov, ne pa za uničenje celotnega naroda in njegove dobro organizirane partizanske vojske.

Pribiti pa je treba še eno dejstvo. Če bi politično vodstvo domobranstva in ljubljanska škofija pravočasno spoznala svojo zgodovinsko zmoto in upoštevala dramatičen poziv kralja Petra in njegove londonske vlade, septembra 1944, da morajo domobranci, ustaši in četniki pristopiti k narodno-osvobodilni vojski, ki je bila že eno leto priznana od zaveznikov, se gotovo ne bi zgodili povojni poboji v takšni obliki in obsegu. Tisti, ki so takrat namerno preslišali ta dramatičen poziv, ki je bil usklajen z zavezniki, bi lahko preprečili povojni masaker. In njihovi politični dediči še danes nočejo nič slišati o tem SOS pozivu!

V Varšavi sem pozorno spremljal hiter razvoj ne le Poljske, marveč tudi držav Višegrajske skupine in njihovih sosed, torej tudi Ukrajine. In posebno napete odnose med Poljsko in Rusijo. Vsi danes z grozo spremljamo uničujočo vojno v Ukrajini in njene strahotne posledice za Evropo in ves svet. Pa tudi dolgoročne negativne posledice za Rusijo in njen narod. Občudujemo ukrajinski narod v fanatičnem spopadu z okupatorjem. Zato Putin, in sicer ruska agresija zasluži odločno obsodbo mednarodne skupnosti, Rusija pa neizbežne sankcije. Ukrajina pa vsestransko pomoč: humanitarno, materialno in v orožju. A vendarle, vedno večja pomoč tudi v sodobnem orožju vojno ne zaustavlja, uničevanje Ukrajine se nadaljuje, žrtve se povečujejo. Mednarodna skupnost, posebej EU, najpomembnejše države, in sicer svetovna diplomacija na najvišji ravni, mora intenzivneje iskati tudi razne realne opcije za čimprejšnjo zaustavitev vojne in ponuditi sprejemljivo podlago za začetek resnih pogajanj med Ukrajino in Rusijo (s pomočjo ključnih mednarodnih akterjev) za sklenitev Sporazuma o premirju in trajnem miru. Torej, začeti mukotrpni mirovni proces. Ker so države, EU in druge mednarodne institucije preveč rigidne, se je začela prebujati civilna družba tudi v Sloveniji. Pojavljajo se različne ideje, tudi konkretni predlogi vladi za temeljit premislek in za pripravo morebitnih diplomatskih pobud. Nesprejemljiva je licitacija, kdo je za čimprejšnjo prekinitev vojne, menda za vsako ceno in kdo je za še izdatnejšo podporo Ukrajini predvsem v orožju, čeprav za ogromno ceno, celo z iluzijo, da bi lahko bila celo zmagovalka v tej vojni. Mednarodna diplomacija se mora rehabilitirati za sramoto, ker ni pravočasno ukrepala in preprečila vojno in njene grozljive posledice. V mislih imam čas pred in po letu 2008, ko je NATO začel odpirati vrata za članstvo Ukrajine, ko so zahodni akterji na čelu z ZDA vzpodbujali in celo pomagali organizirati t.i. majdansko revolucijo, ko sopodpisnika obeh Sporazumov iz Minska (ZRN in FRA) nista odločneje zahtevali od Ukrajine in RF, da ju dosledno uresničita. Ko je NATO vztrajno nadaljeval približevanje ruskim mejam. Očitno ne bo šlo brez kompromisov. Seveda mora plačati svojo ceno predvsem agresor. Za resna pogajanja pa je treba pripraviti podlago, ki bo sprejemljiva za obe strani. Tudi Ukrajina pa mora izvršiti svoje že davnaj prevzete obveznosti, ki so ostale le na papirju. Dobro je, da je dala EU pred dnevi Ukrajini status kandidatke.

Z vidika bodoče varnostne arhitekture Evrope pa se bo morala Ukrajina slej ko prej zaradi svoje strateške lege, sprijazniti s statusom nevtralne države, z čvrstim mednarodnim varnostnim jamstvom. V tej nesrečni vojni ne more in ne sme biti končnega zmagovalca. Glede na tektonske spremembe v korist Nata, pa je že sedaj jasno, da je edini pravi zmagovalec te vojne – onkraj Atlantika! In ravno ta teden je vrh Nata v Madridu dal novi zagon orožarski industriji in govorici orožja!

Današnja spominska slovesnost je v bolj sproščeni Sloveniji. Po težkih dveh letih spopadov z zloglasno korono, po avtokratskem vodenju vlade, po grobem omejevanju institucij pravne države, svobode medijev, še danes RTV in po neupravičenih konfrontacijah z evropskimi institucijami. Predvsem pa po nesorazmernih ukrepih nad civilno družbo. In vladi se je zgodilo ljudstvo! Zmagala je premočno: SVOBODA! Stranka, ki se je dobesedno rodila iz civilne družbe. In sestavni del civilne družbe je tudi ZZB NOB, ki tudi kritično nastavlja ogledalo vladajočim, ne le desnim, marveč pogosto tudi levosredinskim, celo PR. Samo če omenim sramotno zavrnitev Simonitijevega kulturnega ministrstva predloga Svobodne besede, da bi finančno podprlo program letošnjega Kajuhovega leta ob 100. obletnici rojstva tega legendarnega partizanskega pesnika.

Golobova vlada in liberalno-leva koalicija se že v prvih tednih sooča z grobo destrukcijo največje opozicijske stranke, z razvejanim kadrovskim minskim poljem, predvsem pa z izjemno zahtevnimi domačimi in mednarodnimi ekonomskimi problemi. Neusmiljeno pa nanjo pritiskajo predvsem akutni problemi eksplozije nekaterih cen in krizne razmere v zdravstvu, zlasti primarnem. Zato tej vladi lahko le želimo uspešno delo v dobro nas vseh, da čimprej premaga uvodne ovire in vrne Slovenijo na pot normalnega demokratičnega razvoja, razvitega gospodarstva, socialne in pravne države, globoko zasidrane v jedrni Evropi! In da se končno odgovorno vprašamo, kaj lahko, državljani in stranke, torej, kaj lahko mi, vsak zase in vsi skupaj, naredimo za našo državo!”

Ob tej priložnosti je bila slavnostnemu govorniku Zvonetu Draganu s strani Zveze združenj borcev NOB Slovenije podeljena Zlata plaketo za predano, aktivno in zelo uspešno utrjevanje zgodovinske resnice, vrednot in dosežkov NOB slovenskega naroda, spoštovanje žrtev in ohranjanje kulturne dediščine NOB ter vključevanje mladih rodov v uresničevanje programskih nalog Zveze. Združenje borcev za vrednote NOB Celje je ob predlogu za podelitev priznanja zapisalo: »Tovariš Zvone Dragan izhaja iz partizanske družine. Že v rani mladosti se je vključil v aktivno družbeno politično delovanje. Po več kot dveh desetletjih profesionalnega političnega delovanja v Sloveniji in federaciji, je skoraj toliko časa deloval v diplomaciji kot veleposlanik v številnih državah. Po upokojitvi se je vrnil v Celje in se aktivno vključil v aktivnosti civilne družbe, predvsem v celjsko združenje borcev za vrednote NOB. Do nedavnega je bil vrsto let član sveta Zveze združenj borcev NOB Slovenije. Delovanje v zvezi borcev je opisal v posebnem poglavju svoje knjige »Od politike do diplomacije«. Tovariš Dragan je pogost govornik na partizanskih proslavah in ob Dnevu upora proti okupatorju. Posebno pozornost posveča spoštovanju vrednot narodnoosvobodilnega boja in ostri kritiki poskusov revizije mednarodno priznanih zgodovinskih dejstev, ter rehabilitacije kolaboracije z okupatorji.«

Ob prisotnosti zastavonoš so za glasbeni program poskrbeli Godba Zgornje Savinjske doline pod vodstvom Mateja Krajnca, Ženski pevski zbor Kulturnega društva Bočna pod dirigentskim vodstvom Jožeta Pustoslemška, harmonikar Nejc Rojter, ki je skupaj s svojim mentorjem Andrejem Rakom popestril kulturni program. Za preplet misli in besed je poskrbela Olga Kladnik Fajmut.

Vir in fotografije: Občina Kamnik