Naslovnica / NOVICE / Slovesnost ob dnevu Rudolfa Maistra: »Besede so žive, v besedi je moč!«

Slovesnost ob dnevu Rudolfa Maistra: »Besede so žive, v besedi je moč!«

Današnji državni praznik, posvečen velikemu rojaku, generalu, pesniku in rodoljubu, Rudolfu Maistru – Vojanovu, smo s slovesnostjo v Domu kulture Kamnik obeležili tudi v Občini Kamnik. Vodilo proslave so bile besede. Močne, žive besede. Besede, s katerimi je general Maister s soborci zarisal meje naše domovine. Tokratni slavnostni govornik je bil poslanec Državnega zbora Republike Slovenije mag. Matej Tonin. Njegovim besedam pa sta se pridružila tudi gostitelj slovesnosti, župan Občine Kamnik Marjan Šarec in predsednik Zveze društev »GENERAL MAISTER« mag. Milan Lovrenčič. Z minuto molka smo se poklonili gospodu Stojanu Maistru, saj je Maistrov rod v mesecu avgustu izgubil dragocenega člana, utihnilo je srce vnuka generala Maistra.

dan-rudolfa-maista-2016-5

Dan, ko slavimo pogum, odločnost, vztrajnost, moč besede, moč dejanj in ljubezen do lastne domovine, skratka vse to, česar danes še kako primanjkuje, smo začeli s polaganjem vencev v preddverju občinske stavbe in k spomeniku Rudolfa Maistra na Trgu talcev. Župan Marjan Šarec je skupaj s podpredsednikom Zveze društev »GENERAL MAISTER« Vitkom Rošem, predsednikom Društva general Maister Kamnik Ivanom Miroslavom Sekavčnikom in ostalimi predsedniki veteranskih organizacij Občine Kamnik ob prisotnosti praporščakov ter ob zvokih učencev Glasbene šole Kamnik spomnil na to, da je v današnjem času še kako pomembno ohranjati spomin na tiste, ki so priborili Slovencem ozemlje. Tistim, ki so zaslužni za to, da smo danes samostojni in tistim, ki so s svojimi besedami postavili mejnike.

 

Moč besed vojaka generala Rudolfa Maistra – Vojanova smo nato obujali v polni dvorani kamniškega hrama kulture. Zdravljici v izvedbi Mestne godbe Kamnik in pesmi Slovenec sem v izvedbi skupine Kvatropirci so prisluhnili tudi poslanka Državnega zbora mag. Julijana Bizjak Mlakar, poveljnik 132. gorskega polka Slovenske vojske, polkovnik Robert Klinar, podpredsednika Zveze društev »GENERAL MAISTER« Jožef Tišler in Vitko Roš, poveljnik Enote za protokol Slovenske vojske podpolkovnik Marko Hlastec, polkovni podčastnik 132. gorskega polka Iztok Racman, predsednik Zveze policijskih veteranskih društev Sever dr. Tomaž Čas,župani sosednjih občin, podžupana Občine Kamnik Igor Žavbi in Matej Slapar, občinske svetnice in svetnike, predsednik Društva general Maister Kamnik Ivan Miroslav Sekavčnik, predsedniki, člani in praporščaki domoljubnih in veteranskih organizacij Občine Kamnik, častna občana Občine Kamnik Jože Berlec in dr. Aleksandar Doplihar ter današnji dobitniki priznanj.

dan-rudolfa-maista-2016-7

V pozdravnem nagovoru je župan Marjan Šarec poudaril, da samo besede niso dovolj, kljub temu, da iz njih veje pogum in volja, da je za dosego cilja potrebno biti tudi trmast in neustrašen. »Spoštovani gostje, spoštovane Kamničanke, spoštovani Kamničani in spoštovani vsi domoljubi, ki ste danes prišli v Dom kulture Kamnik počastiti našega velikega rojaka Rudolfa Maistra, ki je bil rojen v Kamniku in tukaj preživel šest let. Današnji praznik dojemam kot praznik, ko je nekdo prvič, ki je bil Slovenec in hkrati na položaju, rekel, da je dovolj hlapčevanja. Da je dovolj poslušanja drugih kako bo. Da bomo enkrat že zaželi sami odločati o svoji usodi. Lahko si predstavljamo, ali pa težko, kako je bilo takrat v Mariboru. Tiste usodne noči, ko je Rudolf Maister s svojimi vojaki ob četrti uri zjutraj razorožil avstrijsko gardo, ki je hotela prevzeti nadzor nad mestom. Letošnji Borštnikov nagrajenec Dare Valič, ki je prejemnik tega najbolj žlahtnega igralskega priznanja, je v pogovoru za televizijo povedal, da je najbolj ponosen na svojo vlogo Rudolfa Maistra v delu Saše Vuge »Maistrova najdaljša mariborska noč«. Kdor je gledal to televizijsko igro, ki je bila resnično pripravljena zelo dobro, se bo morda spomnil tistih Maistrovih besed: »Mi hočemo. Mi moramo. Ampak mi ne smemo.« In ravno ta hočemo, moramo in ne smemo je tisto, kar nas Slovence zavira še danes. Ampak ta ne smemo takrat žal ni prišel toliko od Avstrijcev, ki so bili takrat morda nekoliko raztreseni, ampak je prišel iz Ljubljane. Od vlade slovenskega naroda, od kateri bi človek pričakoval, da bo Maistra podprla. Žal ga ni. In zato smo izgubili Celovec in še dobršen del ozemlja, ki bi bil lahko danes naš. Ampak jokati za tistim, kar ni bilo osvojeno, je zaman. Veselimo se lahko tistega, kar je bilo osvojeno. Če Rudolf Maister ne bi naredil tega, kar je naredil, potem Slovenija danes zagotovo ne bi bila samostojna država. In vsi, ki zasedamo kakršnekoli funkcije v tej državi, ne bi imeli na teh funkcijah kaj početi, ker jih ne bi bilo. V Kamniku so bili v sedemdesetih letih preteklega stoletja pogumni možje, ki so mu že takrat, ko je bil zelo prezrt, odkrili spomenik in vsaj nekako popravili to krivico, ki mu je bila storjena. Slovenci to radi počnemo. Danes bi Maistra takoj napadli z besedami, da se pred drugimi napihuje, saj si je sam podelil naziv general. Nismo mu ga podelili drugi. A ravno ta njegov pogum, ta njegova neslovenska lastnost je pripeljala do tega, da imamo danes Štajersko in z njo tudi Slovenijo. Zato bodimo danes bolj pogumni, znajmo ceniti tisto, kar imamo in ne tarnajmo večno za tistim, česar nimamo. Vsega ne bomo nikoli imeli in morda je tako tudi prav. Imamo pa svojo državo, cenimo jo in bodimo ponosni nanjo. Predvsem pa bodimo ponosni na Rudolfa Maistra. Če ga ne bi bilo, tudi nas danes tukaj ne bi bilo. Hvala lepa.«

dan-rudolfa-maista-2016-8

Maistrove besede pa s ponosom širijo in negujejo tudi na Zvezi društev »GENERAL MAISTER«, kot je v nagovoru dejal predsednik, mag. Milan Lovrenčič. »Zveza društev »GENERAL MAISTER« je po dvajsetih letih delovanja postala velika družina, saj imamo širom po Sloveniji 25 društev in preko 1500 članov. Delujemo kot aktivni državljani, ki prevzemamo skrb zase, za svoje okolje ter za našo domovino in državo Republiko Slovenijo. Dobro sodelujemo tudi z vsemi, ki imajo spoštljiv odnos do sporočilnosti generala Maistra. Naj še posebej izpostavim sodelovanje z Občino Kamnik, ki je zgledno, in se ji zahvaljujem za delni nakup Maistrove hiše, s katero bo omogočeno razširjeno delovanje Maistrovega muzeja. Naša želja je, da bi izrazili svojo pripadnost in spoštovanje do domovine tudi z večjim spoštovanjem državnih simbolov. Da bi vsi družno zapeli slovensko himno kot poklon in spoštljiv odnos do domovine.«

dan-rudolfa-maista-2016-10

Sledil je slavnostni govor poslanca Državnega zbora Republike Slovenije mag. Mateja Tonina, ki je poudaril, da se lahko zahvalimo generalu Rudolfu Maistru in njegovim borcem, da sta danes Maribor in Štajerska del Slovenije. »Po zgledu Čehov in Slovakov so se tudi Slovenci 29. oktobra 1918 odcepili od habsburške monarhije. Razglašena je bila Država Slovencev, Hrvatov in Srbov. Naslednji dan po odcepitvi je mariborski večinsko nemški občinski svet razglasil Maribor z okolico za del nemške Avstrije. Sledile so aktivnosti generala Rudolfa Maistra. 1. novembra 1918 je v vojašnici 26. strelskega polka v Melju pred zbranimi častniki odločno izjavil: »Ne priznavam odločitve mestnega sveta. Maribor razglašam za posest Države Slovencev, Hrvatov in Srbov in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko.« To odločenost je moral general Maister ponoviti 23. novembra 1918, ko je razorožil nemško zeleno gardo, ki je hotela z vojaškim posegom območje Maribora in okolice ponovno priključiti nemški Avstriji.

Posebna zahvala gre tudi Maistrovemu soborcu Franju Malgaju, ki je s slovenskimi domoljubi zasedel še Mežiško dolino, nato pa Pliberk in Velikovec. Vojaška akcija je potekala skladno s pogodbo, ki sta jo 27. novembra 1918 podpisala na avstrijski strani polkovnik Rudolf Passy, na slovenski pa general Rudolf Maister. Ta je določala, da lahko slovenske čete zasedejo kraje ob narodnostni meji, od Radgone na Štajerskem do Šmohorja v Ziljski dolini na Koroškem. Žal pa te pogodbe ni priznala niti slovenska Narodna vlada v Ljubljani. Iz ohranjenih zapisnikov je razvidno, da so na seji slovenske Narodne vlade konec novembra 1918 ta Maistrov sporazum, s katerim bi se tudi na Koroškem izognili za nas pogubnemu kasnejšemu plebiscitu, zavrnili, ker je tedanji minister za oskrbo, sicer znani slovenski pisatelj in politik, Ivan Tavčar izrazil bojazen, kaj bo z oskrbo Celovca, če ga zasedejo slovenske čete.

Tako je bilo Maistrovo napredovanje proti Celovcu zaustavljeno, začasna meja med avstrijskimi in slovenskimi vojaškimi formacijami pa se je do nemško-koroške protiofenzive sredi januarja 1919 na Koroškem ohranila na reki Dravi, po plebiscitu 10. oktobra 1920 pa je bila premaknjena še južneje, na Karavanke. Tako je Slovenija sama zapravila priložnost, da dobi ugodno rešeno severno mejo tudi v zibelki slovenstva – Koroški. 

Danes, konec leta 2016, lahko s takratnimi časi potegnemo veliko vzporednic. Prvič. Evropa je na preizkušnji. Po prvi svetovni vojni je bilo jasno, da se bo Evropa spremenila, tako je tudi danes. Brexit je sprožil procese, ki bodo temeljito spremenili EU. Govori se o Evropi dveh hitrosti, govori se o mini šengnu, nekateri celo razmišljajo o opustitvi skupne valute evro. Če ne bomo odločni pri našem pozicioniranju, se lahko zgodi, da se bomo znašli na napačni strani meje. Odrezani od najbolj razvitega dela Evrope. Naš nacionalni interes mora biti, da ostanemo v ekonomski uniji skupaj z najbolj razvitimi državami Evrope in da ohranimo skupno valuto evro.

Drugič. Slovenija je na preizkušnji. General Rudolf Maister ni čakal na mirovne konference, da bi zarisale nove meje. Ukrepal je takoj, tako, da bi čim več Slovencev lahko živelo v isti državi. Današnji demografski trendi so za Slovenijo neizprosni. Družba se stara, rodnost je prenizka. Prihodnjih deset let bo ključnih. Ukrepati moramo takoj, saj bo že leta 2026 potencialno 100.000 upokojencev več kot danes. Pritisk na pokojninski in zdravstveni sistem bo izjemen. Za uspešno soočanje z demografskimi izzivi potrebujemo večjo rodnost. Če želimo ohraniti vsaj število prebivalstva, bi se moralo roditi 30.000 otrok na letno, rodi se jih 20.000, kar pomeni tretjino premalo. Povprečna starost mame pri prvem otroku je že presegla starost 30 let. Največkrat izpostavljena problema mladih pri odločitvi za več otroke sta: služba in stanovanje. Družina potrebuje odločno podporo. Mladim smo dolžni zagotoviti delo in večje število dosegljivih stanovanj.

Tretjič. Slovenci smo na preizkušnji. Ivan Tavčar je leta 1918 razmišljal birokratsko, ne pa vizionarsko. Skrbele so ga logistične zmogljivosti, ne pa usoda slovenskega naroda na Koroškem. Ne razmišljajmo birokratsko, ampak vizionarsko. Veliko ljudi v današnji Sloveniji je razočaranih in apatičnih. Vse nas motijo dvojni standardi. Eni za posvečene in drugi za navadne državljane. Rešitev ni v tem, da obupamo, se umaknemo ali zapustimo Slovenijo. Slovenija je preveč lepa, da bi obupali nad njo. Žal je slabo upravljana, zato je naša dolžnost, da postanemo aktivni državljani in pri vseh naših aktivnostih zahtevamo normalno državo. Državo, v kateri bodo za vse veljala enaka pravila igre. Državo, v kateri se bomo počutili varne, ko zbolimo, se upokojimo ali izgubimo službo. Državo, v kateri bomo lahko delali za dostojno plačo.
Jamranje ne pomaga. V demokraciji se vse zač
ne in konča z volitvami. Če spoštujemo našo ustavo, drugih bližnjic do boljše Slovenije ni. Naš rojak general Rudolf Maister nam predstavlja zgled, kako se je v kritičnih trenutkih potrebno boriti za domovino. Domovina nas potrebuje. Domoljubi vedno naredijo vse, kar lahko. Ne zgolj tisto, kar morajo. Naj živi Slovenija!«

Brezčasni stavek Malega princa pravi, da je bistvo očem skrito. Da je potrebno gledati z razumom, delati z voljo, pomagati s srcem. Bistvo, ki je vodilo današnje nagrajence, ni skrito očem. In prav je, da je tako. To so namreč posamezniki, organizacije oziroma skupnosti, ki ohranjajo, posredujejo in spodbujajo pomen vrednot dediščine generala Maistra in drugih domoljubov tudi za sedanjost in prihodnost. Iz rok župana Marjana Šarca in predsednika Zveze društev »GENERAL MAISTER« mag. Milana Lovrenčiča so priznanja prejeli:

dan-rudolfa-maista-2016-13Jože Hojnik za pomemben prispevek k razvoju društvene dejavnosti, utrjevanju domoljubja in sporočilnosti generala Rudolfa Maistra,

dan-rudolfa-maista-2016-15

Osnovna šola Franja Malgaja Šentjur za ponosno ohranjanje spomina in vrednot Franja Malgaja in njegovih borcev za severno mejo in

dan-rudolfa-maista-2016-14profesor Dušan Vodeb za izvirne pobude, ideje in vrsto aktivnosti pri spoštovanju in uresničevanju temeljnih idej, poslanstva in sporočilnosti generala Rudolfa Maistra.

dan-rudolfa-maista-2016-20

Za vojaško ozadje dvorane Doma kulture Kamnik je poskrbel Vojni muzej Triglav, ki ga vodi Jernej Brajer, z udarnimi zvoki so navdušile članice in člani Mestne godbe Kamnik pod taktirko Martina Dukariča, dogajanje sta popestrili skupina Kvatropirci ter solistka Tanja Ocepek, moč brane besede se je razlegala iz ust mladih skupine Pest besed. Za preplet misli je poskrbel Tone Ftičar, članice Društva podeželskih žena Tuhinjske doline pa so po slovesnosti pripravile skromno pogostitev.

 

Beseda in vse je rešeno; a tudi beseda in vse je izgubljeno. Maister vojak je bil mož besede. Zato so njegove besede še danes žive, njihova moč pa riše mejo naše domovine. Tone Pavček je zapisal: »Oglašajo se ti pisci, ki jih že dolgo ni, a vendar še zmeraj slišimo njihov glas, ko nam govorijo svojo in našo slovensko resnico: Obstali smo, ker smo izbrali besedo! Z njo smo napolnili tisoč brezen, premostili tisoč prepadov, zavihteli se sami sebi na rame, se dotaknili višin, se razgledali po sebi in po obzorjih, segli v božje in v sveto. Nismo sejali v veter, ne pisali v pesek, naših lepih knjig ni opustošil čas, preživele so tuje ujme in domače razprtije. Ali če ponovim v optimističnem tonu svoje staro geslo: Ker smo brali, smo obstali!«

Besedilo: Janja Zorman Macura in Lea Logar
Fotografije: Klemen Brumec