Naslovnica / NOVICE / Spominska maša v Kamniški Bistrici

Spominska maša v Kamniški Bistrici

Danes popoldne je v Kamniški Bistrici potekala spominska maša, ki jo je, ob somaševanju duhovnikov kamniške dekanije vodil prof. Janez Juhant. Maše ob Marijini kapelici se je udeležilo kakih osemdeset vernikov iz kamniške občine, maše pa se je udeležil tudi poslanec državnega zbora mag. Matej Tonin.

Vabilo na mašo se je glasilo, da je maša namenjena vsem žrtvam 2. svetovne vojne in izvensodnih povojnih pobojev na Kamniškem, so pa somaševalci dosledno navajali, da se z obredom spominjajo žrtev medvojnih in povojnih pobojev, pri čemer so navajali izključno primere zločinov in krivic, ki jih je po drugi svetovni vojni doživljala vojaško in politično poražena stran.

masa_kb_31102014-1Ob koncu maše je prisotne nagovoril še mag. Igor Podbrežnik, ki je spregovoril o prikritih grobiščih v dolini Kamniške Bistrice in o načrtih društva Demos na Kamniškem, da se območje grobišč uredi kot spominski park, oziroma, da se na mestu grobišč zgradi verski objekt.

V svojem govoru je Igor Podbrežnik izrazil bojazen, da se kaj takšnega lahko ponovi: “Konec oktobra 2014 je profesor Mitja Ferenc vodil sondiranje prikritih grobišč na Macesnovcu v Kamniški Bistrici. Verjemite mi, pogled v odprto grobišče, z ostanki žrtev danes nerazumljivega sovraštva, človeka premakne. Razmišljal sem in bil zgrožen, kaj je sposoben narediti človek človeku. Ustrašil sem se, da se to lahko danes ponovi. Saj se na vsakem koraku čuti sovraštvo do drugače mislečih, saj se celo spodbuja sovražni govor. Saj nismo opravili očiščenja s totalitarno preteklostjo. Saj se danes celo v tej dolini, ki je bila prepojena s krvjo žrtev nerazumnega početja, častijo voditelji iz totalitarnih časov, ki so odgovorni, da je Kamniška Bistrica postala in ostala eno samo grobišče.”

Kljub temu, da je šlo za verski obred tokom katerega je bila večkrat omenjena tudi sprava, je vse skupaj, žal, hote ali nehote, spominjalo na enoznačno obarvano politično manifestacijo katere namen ni bil zgolj spomin na vse tragično preminule žrtve vojne in povojnega časa, ki si zaslužijo pravico do dostojnega groba, ampak hkrati tudi za še en prikrit poskus rehabilitacije tistih, ki so se, iz takšnih in drugačnih razlogov, v vojni pridružili napačni strani.

Seveda njihova napačna odločitev, s katero so priklicali pogubo ne le nadse, ampak tudi nad svoje bližnje, ne opravičuje nesprejemljivega ravnanja in krutosti, ki jih je zagrešila zmagovalna stran.