Naslovnica / NOVICE / Spominska slovesnost ter krajevni praznik KS Motnik in KS Špitalič

Spominska slovesnost ter krajevni praznik KS Motnik in KS Špitalič

Včeraj je ob spominskem obeležju na Slopeh potekala tradicionalna spominska slovesnost, ki je hkrati tudi proslava v počastitev krajevnega praznika KS Motnik in KS Špitalič.

Svečanosti v spomin padle borce in v ujetništvo ter koncentracijska taborišča odpeljanih sokrajanov, od katerih se večina ni nikoli vrnila domov, se je udeležilo precejšnje število obiskovalcev, slovesnosti pa so prisostvovali tudi praporščaki in predstavniki veteranskih organizacij Občine Kamnik ter predstavniki lokalnih organizacij Združenja borcev za vrednote NOB, legendarni partizanski komandant Franc Sever – Franta, predstavniki Občine Kamnik ter krajevnih skupnosti Motnik in Špitalič.

slope 2016 9

Zbrane je najprej nagovoril štiriindevetdesetletni Franc Sever – Franta, ki se je v imenu vseh borcev, ki so na Slopeh izgubili življenje, zahvalil za prisotnot na slovesnosti oz. dejal: »Dovolite mi, da se v imenu vseh tistih borcev, ki so tukaj na Slopeh izgubili življenje, zahvalim za vašo prisotnost in vašo plemenito vzdrževanje spomina na naš težki narodnoosvobodilni boj. Ko so me preganjali okupatorji, nikdar nisem pomislil, da bom ostal živ. Niti pomislil nisem, da bom kdaj dočakal 94 let. Tukaj, na tem območju, je bil ranjen Stane Rozman, rešili smo ga, poslali na Dolenjsko in postal je komandant narodnoosvobodilne vojne. Na Dobrovljah je bilo ubitih 14 mojih soborcev, veliko prostovoljcev, tukaj je padel komisar IV. operativne cone, tukaj je padla Slavka Šlandrova in niz kurirjev, zato je prav, da ste oživeli spomin in pripravljate spominsko slovesnost na Slopeh. Na Slopeh, ki so bile zelo vključene v naš narodnoosvobodilni boj.«

 

Vloga slavnostnega govornika je pripadla županu Marjanu Šarcu, ki je povedal:

slope 2016 11 »Spoštovani dragi gostje, spoštovane krajanke in krajani, spoštovane tovarišice in tovariši, prisrčno pozdravljeni ob prazniku obeh krajevnih skupnosti, ki je praznik poguma, praznik žalosti, ki je praznik spomina na tiste težke trenutke, kakršnih je bilo v zgodovini žal veliko in preveč. Med 2. svetovno vojno je na območju občine Kamnik, ki je za slovenske razmere velika občina, veliko ljudi dalo svoja življenja za svobodo. Za tisto, česar danes pravzaprav ne znamo ceniti. Kaj smo se iz zgodovine naučili? Nič. Zgodovina se vedno ponavlja v takšni ali drugačni obliki. 2. svetovna vojna je v slovensko tkivo še posebno globoko in trdo zarezala. 2. svetovna vojna je v Sloveniji pustila toliko ran, toliko globokih in grenkih spominov, da še danes, po mnogih letih, nismo razčiščili s to svojo preteklostjo. Še vedno, ali pa čedalje bolj, poslušamo, da je bila narodnoosvobodilna borba farsa. Da je bilo vse zaman. Da je bilo vse brez pomena. Da bi počakali, da bi drugi naredili svoje. Taka miselnost se širi čedalje bolj. Ampak to niso krivi tisti, ki so ekstremnega mišljenja, ki morda tudi ne poznajo zgodovine ali pa so, kot lahko slišimo po domače »napunpani«, ampak so krivi tisti, ki bi to lahko preprečevali pa so rajši tiho. Se ne oglašajo takrat, ko gre za pomembne zadeve. Se oglašajo rajši ob kakšnih veselicah in podobnih zadevah, ko pa gre za pomembne in težke zadeve za slovenski narod so raje tiho, ker to ne prinaša političnih točk. In vedno je bilo v zgodovini tako. Poglejmo samo Münchenski sporazum leta 1938, ko se je tedanji britanski premier Chamberlain hvalil, kako je podpisal stoletni mir, ne zavedajoč se, da ima Hitler popolnoma drugačne načrte in ga je prinesel naokoli. In ravno takšni Chamberlaini so v zgodovini povzročili toliko gorja, ker niso preprečili, kar bi lahko. Tisti, ki zla ne preprečuje in stoji ob strani, ima večji greh kot tisti, ki je zlo sprožil. Tako se je potem ponavljalo tudi po vojni, po 2. svetovni vojni. Vedno in povsod. Spomnimo se samo balkanske morije. Kako je zahodna skupnost dolgo stala ob strani oziroma celo podpirala Miloševića, da je on še edini garant miru. In tudi leta 1991, tovarišice in tovariši, gospe in gospodje, če bi poslušali zahodno skupnost, ne bi prišli daleč. Takrat smo morali sami ubrati svojo pot, ne glede na to, da se danes še vedno, po 25 letih teh dogodkov, nekateri za svoje lastne politične cilje poslužujejo celo ovadb, češ da nekdo ni nečesa preprečil. Lepo vas prosim. To je smešno. Tudi, če bi bilo kaj na tem, bi to morali storiti takrat. Pa niso. Zato, ker so vedeli, da ni tako. Danes, ko so nekatere generacije, ki so se takrat rojevale in so stare 25 let in ne poznajo vseh razmer, danes se lahko poslužujejo tega, ker upajo, da je razum in um toliko zamegljen da jim bo uspelo »mazati« čudovito dejanje, kot je bila osamosvojitev Slovenije, za svoje lastne cilje. To ni nekaj novega. To se je dogajalo že z 2. svetovno vojno in nikakor ne moremo dopustiti, da bi kdo rekel, da je bila narodnoosvobodilna borba farsa in je bila nepotrebna. Od nasprotnikov narodnoosvobodilne borbe bomo vedno slišali kaj vse se je dogajalo po vojni. Seveda se je. Tudi veliki zločini in napake. Kajti, kjer je človeški faktor, tam je zločin, napaka ali pa še kaj drugega vedno doma. Človek je šibko bitje. Človek je bitje, ki izkoristi prej priložnost za slabo kot za dobro. Zato morajo ali pa moramo tisti, ki vemo kaj je bilo pravilno, kajti na vabilu za današnjo proslavo je pisalo: »Vemo, kdo je zmagal« in zagotovo vemo, da je zmagal protifašizem in protinacizem, kolaboracija pač ni zmagala, to bo potrebno enkrat priznati, odpustiti. Kajti odpuščati je človeško, čeprav je težko. Ampak ne moramo pa dopustiti, da bodo danes tisti, ki so imeli okupatorjevo orožje v rokah, prikrajali zgodovino in govorili, kako smo mi, ki se udeležujemo partizanskih proslav, smešni. Kot je bilo rečeno že uvodoma, ne slavimo vojne. Ne! Mi slavimo junaštvo ali pa tudi strah tistih, ki so dali svoja življenja za to, da lahko danes stojimo tukaj in bi v nasprotnem primeru danes morda govorili nemško. Kdo bi vedel. In danes me boli, ko nekateri govorijo, da bi bilo bolje, če bili pod Avstrijo in Rudolf Maister ne bi osvobodil Štajerskega ozemlja in še marsikaj drugega. Takšni ljudje so zelo zgrešili in so zelo plitvi. Ni vse samo v metrih asfalta. Ni vse samo v betonu in ni vse samo v evrih in ostalih valutah. Veliko je v srcu. Milijoni in milijarde evrov ti ne bodo pomagale nič, če ne maraš svoje domovine, če je ne ljubiš. V naši domovini je veliko narobe. Narobe je ravno zaradi takih ljudi, o katerih sem govoril. Zaradi takih, ki so raje tiho in pustijo tistemu, ki je močnejši, da dela svoje. Če se ne bomo upirali takšnim ljudi, ki tudi danes ponovno zbujajo fašistične in nacistične ideje, potem bomo končali isto. V Združenih državah Amerike po toliko letih še vedno slavijo 4. julij. Ne pravijo, da je bil George Washington nepomembnež, ki se je pač boril proti Angležem. Mar bi pustil angleško kolonialno vlado, pa bi bilo vse lepo in prav. Ne! Odločili so se, da bodo imeli svojo državo, Združene države Amerike. In ravno slednje danes velikokrat pozabljajo, da so tudi sami izšli iz narodnoosvobodilne borbe, iz pravice do samoodločbe, teh pravic pa drugim, manjšim narodom marsikje ne priznavajo.«

slope 2016 12

»Poglejmo kaj se dogaja v Siriji in drugih državah daljnega vzhoda ali pa severne Afrike. Kako pretresljiva je podoba dečka, ki je preživel rušenje. Pravijo: »Ni jokal.« Seveda ni jokal. Petletni deček, ki se je okoli njega zgodilo nekaj, kar si niti mi ne moremo predstavljati, kaj šele on, ta deček je sprožil tudi jok svetovne javnosti. A kaj, ko bo ta jok minil, ne bomo pa se vprašali: »Od kje ta jok izvira?« Ta jok izvira iz politike zahodnih držav, ki rade stojijo pri kraju in pustijo, da se narodi med seboj pobijajo ali pa celo sami povzročijo to morijo. In danes smo v situaciji, ko se soočamo z milijoni in milijoni beguncev. In spet je to dober poligon za takšne in drugačne ideje. Seveda, tovarišice in tovariši, ta begunski val seveda ni dober za Evropo in ni dober za nikogar. Kajti vsak človek se najbolj počuti tam, kjer je doma, kjer ustvarja in ima svojo kulturo. Če bomo danes ponovno pavšalno in plitvo ocenjevali, kdo je koga z nožem in ponovno posploševali, potem se bo začelo spet tisto, zaradi česar smo danes tukaj in to je 2. svetovna vojna. Tudi pogrom nad Judi, pogrom nad drugimi narodi in ne nazadnje tudi nad Slovani, naj si tisti, ki so podpirali kolaboracijo ne delajo utvar, da bi slovenski narod obstajal, če bi zmagala ta stran, naj si ne delajo utvar, da danes ne bomo prišli tja, kjer smo enkrat že bili, vsak pogrom se je najprej začel s sovražno mislijo in sovražno besedo. Zato se moramo danes boriti proti sovražnemu govoru. Pogledati moramo resnici v oči. Storiti moramo vse, mi sami bomo lahko storili bolj malo, storiti mora zahodna skupnost, da bo na tistih območjih, od koder danes prihajajo begunci, nastal mir in pogoji za življenje. Kajti to je problem. Mi vedno zdravimo simptome, ne pa vzrokov za neko bolezen. In zato smo tam, kjer smo. Sam osebno v Evropsko unijo polagam bolj malo upanja. Nismo se sposobni dogovoriti o dimenzijah kislih kumaric, kaj šele, da bi reševali svetovne in evropske probleme. Evropska unija se je raje ukvarjala z dimenzijami sadja in zelenjave, s čimer je uničila našega kmeta. Je kmečko delo cenjeno? Mislim, da ne. Mislim, da smo v Sloveniji reveži s samooskrbo. Leta 1986 smo bili 80-odsotno samooskrbni, danes smo 35-odstotno. Morebitnemu okupatorju ne bi bilo potrebno storiti nič, samo ukine dobavo in zapre supermarkete. Za domovino nam tako ali tako ni nič. Ko sprašujejo, kaj vam pomeni ta ali oni praznik, državljani odgovarjajo: »Nič nam ne pomeni, dela prost dan, to, da gremo lahko v naravo,« a pri tem je potrebo vedeti, zakaj imamo nek praznik. Še bolj je hudo to, da teh praznikov ne cenijo niti tisti, ki so na najvišjih nivojih. Državne proslave naredijo pet dni prej, če pač tako nanese, zato da bodo šli potem na dopust. Državni praznik se praznuje na predvečer ali na sam dan. S tem izrazimo spoštovanje do države. V Združenih državah Amerike to znajo praznovati, čeprav drugim potem včasih ne priznavajo teh pravic. Spoštovane tovarišice in tovariši, časi so težki, a ni nemogoče kaj narediti, če bomo le stopili skupaj in bomo znali probleme pustiti za seboj. Če bomo znali predvsem delati in se ne spraševati, kdo drug bo nekaj naredil namesto nas. Tega filma ne bo.«

slope 2016 13

 

Prireditev, ki se je končala s sproščenim druženjem, je povezovala Majda Zupančič, za recitacije sta poskrbela Darja Zajec in Božo Zupančič, s pesmijo pa so program popestrile Ljudske pevke Lipa in Nika Valent.

Vir in fotografije: Občina Kamnik