Naslovnica / KULTURA / Stopinje COVID-a na Malem gradu

Stopinje COVID-a na Malem gradu

Nenavadne stopinje, ki vodijo proti Malemu gradu, pričajo o občutjih Kamničanov v času epidemije COVID-19.

Na stopnicah, ki vodijo k Malemu gradu se te dni nahaja malce nenavadna razstava oz. performans v obliki stopinj oz. sledi, na katerih so zapisani čustveni in miselni utrinki na temo Covida.

Tudi naslov je nadvse pomenljiv: Občutja Kamničanov v času epidemije. Avtorica razstave je Kamničanka Miša Gams, ki kot antropologinja vsakdanjega življenja in performerka ozavešča in reflektira družbeno pereče teme, ki jim navdihne umetniško podobo.

Tako lahko na vsakem “podplatu” preberemo izpoved, ki nam da misliti. Na eni stopinji lahko zasledimo: “Veliko sem bral in se naučil ter spotoma ugotovil, da imamo vsega preveč in posledično ne vemo več kaj je in kaj ni pomembno.”, spet na drugi: “Sem zapornica. Že dve leti. Zapornica misli in dejanj.” , medtem ko na stopinji, narejeni iz črnega filca, preberemo: “Zdaj razumem, kako so se zgodila koncentracijska taborišča. Propaganda. Nevidna vojna. Razredna vojna. Kraja.”

Tu in tam najdemo utrinke o želji po zlitju z naravo in o blaženosti samote, vendar med vsemi refleksijami vseeno prevladujejo občutja jeze in nemoči – nekdo je izgubil službo, spet drugi izraža jezo “zaradi lažnive propagande in pokornosti večine ljudi”.

Morda se sliši enostavno povzeti občutenja o Covidu v enem kratkem stavku, vendar je za tem veliko razmišljanja, izločanja semena od plevel in poznavanja samega sebe. Zdi se, da vsa ta občutja še najbolje odraža in povzema naslednja misel: “Dvig zavesti ali apokalipsa zdaj. Pa srečno!”

Avtorica, ki je pred sedmimi leti s performansom čiščenja čevljev presenečala zaposlene na zavodih za zaposlovanje, ministrstvih, študentskih servisih, veleposlaništvih ter pred vlado in parlamentom, v spremnem tekstu k razstavi zapiše naslednje pomenljive besede: “ … kot celota stopinje iz filca tako tvorijo nekakšen uravnotežen (s)prehodni mozaik, postavljen na simbolično točko Kamnika – stopnice, ki vodijo na Mali grad – prostor, kjer nas čaka Veronika, da se tokrat mi “zbudimo” iz kolektivnega spanca, ozavestimo skupinske travme, jih povlečemo globoko iz nezavednega in jih damo na plano v obliki pogovora, medgeneracijskega druženja, artikulirane javne razprave, ki ne izključuje čustev posameznikov (ne glede na to o kakšni siloviti žalosti, jezi, strahu je tu govora). Le skozi ta proces ozaveščanja čustev in pogovora o njihovi vsebini je možno doseči kolektivno katarzo.” Ne ostane nam drugega kot da k sprehodu na Mali grad povabimo prijatelje, znance, sorodnike in sotrpine ter skozi prebiranje utrinkov ozavestimo lastne strahove, medsebojne zamere in dileme, preden pridobijo “apokaliptične” razsežnosti. Barvne sledi nas bodo nenazadnje navdahnile k preizpraševanju ključnih življenjskih tem in vprašanj, ki jih je prav epidemija Covida izpostavila kot nezanemarljive…”

Performativna razstava bo trajala najmanj do 11.9., v primeru večjih padavin pa kak dan manj …