Naslovnica / NOVICE / Voda – vir življenja ali kaj bi moralo skrbeti Kamničane

Voda – vir življenja ali kaj bi moralo skrbeti Kamničane

“Nevarnost za podzemeljsko vodo predstavljajo predvsem številne greznice, ki so praviloma enoprekatne ponikovalnice, številna smetišča-odlagališča odpadkov nekontrolirane sestave ter širjenje smučišč in gradnja cest z vsem negativnim, kar sodi zraven…”

V Frančiškanskem samostanu v Kamniku se je sinoči odvilo predavanje z naslovom “Voda – vir življenja ali kaj bi moralo skrbeti Kamničane”, ki so ga pripravili Rajko Slapnik, Vido Kregar in Blaž Komac, kamniški jamarji, ki v zvezi s problematiko onesnaževanja vodnih virov že dlje časa povsem upravičeno bijejo plat zvona, osrednja tema njihovega predavanja pa je bila problematika, ki vse bolj prizadeva celotne Alpe, in sicer vse večje pomanjkanje vode in njena vse večja onesnaženost.

Kamniški jamarji opozarjajo

Kamniški jamarji, ki že vrsto let opozarjajo na problem oskrbe občanov s pitno vodo, so v zadnjih dveh letih ponovno izmerili visoko stopnjo onesnaževanja podzemnih voda pod velikoplaninsko planoto. Dušan Novak je že leta 1992 zapisal, da je bila voda dobre kakovosti od izvira do Iverja, Črna in Volovljek pa sta bila že onesnažena:

“Nevarnost za podzemeljsko vodo predstavljajo predvsem številne greznice, ki so praviloma enoprekatne ponikovalnice, številna smetišča-odlagališča odpadkov nekontrolirane sestave ter širjenje smučišč in gradnja cest z vsem negativnim, kar sodi zraven; zemeljska dela bodo odprla žarišča erozije, s čimer se bo še povečalo onesnaženje vode. Po cesti v Tiho dolino pa se bodo pripeljala številna vozila, parkirišča bodo potrebna, pojavljala se bodo odlagališča odpadkov ipd. – saj poznamo našo družbo. Vsekakor menim da mora načrtovanje razvoja upoštevati tudi te podatke. Za sedaj so zanje zainteresirani predvsem ribiči, kajti na izviru Lučnice je ribogojnica. V nadaljevanju pa bo moralo svoje povedati tudi vodno gospodarstvo, ki skrbi za oskrbo s čisto pitno vodo.”

Vzroki za zaskrbljenost

Kar steče na površje Krasa se vrne nazaj v izvir, to potrjujejo tudi mikrobiološke preiskave, ki so v zadnjih dveh letih dokazale, da fekalije in gospodinjske odpadne vode še vedno v veliki večini primerov ponikajo v podzemlje in pritečejo na površje v izvirnih vodah ob vznožju planote – prav tako se v potoke v dolini Kamniške Bistrice še vedno stekajo greznične odplake z naselij in gospodarskih objektov vzdolž celotne doline, tako pa v vodah lahko najdemo vse: od herbicidov, poživil, topil, zdravil in še česa.

Vode so najbolj obremenjene v poletnih mesecih, julija, avgusta in septembra. S prihodom poletja in z njim turistov na Veliki planini se vrednosti e-coli povečujejo, ko pa se dejavnost na Veliki planini zmanjša, se zmanjša tudi vsebnost bakterij. Onesnaženje je veliko in je posledica dejavnosti na Veliki planini.

Pereč problem predstavlja tudi količina vode, saj je dejstvo, da je v zadnjih desetletjih opazno občutno zmanjšanje vodnih količin, zaskrbljujoče pa je predvsem zmanjšanje srednjih nizkih pretokov.

Na območju Kamnika je 14 javnih in 217 zasebnih zajetij, ki skupaj načrpajo milijon kubičnih metrov na leto za gospodinjstva in 0,4 milijona za gospodarstvo. Vzroki za zmanjšanje vodnih količin pa so kompleksni. Eden izmed njih je hiter vodni odtok zaradi kraških povirij z majhno samočistilno sposobnostjo, problem predstavlja tudi pogozdovanje in s tem prehajanje vode v obliki vodne pare z zemeljske površine in skozi listne reže rastlin v ozračje, krivo pa je seveda tudi toplejše podnebje. Zaradi otoplitev pade več dežja oziroma manj snega pozimi, kar pomeni hitrejši vodni odtok ter krajši snežni zadržek, nenazadnje pa s prstom lahko pokažemo tudi sami nase. Vedno večji pritiski se izvajajo zaradi naših potreb, problematična je akumulacija vode za potrebe kmetijstva, proizvodnje energije, turizma, pitne vode, polnjenja bazenov in zasneževanja smučišč.

Možne rešitve in ukrepi

Jamarji so zbranim predstavili ukrepe, s katerimi je možno eliminirati grožnje ter sanirati škodo. Prvi mogoč ukrep je zmanjšanje porabe pitne vode, drugi je prilagoditev upravljanja, pri čemer je potrebno spremeniti komu, kdaj in kaj dovolimo. Potrebno je načrtovanje infrastrukture (globina vodovoda), potrebno je sodelovanje in izmenjava izkušenj s sosednjimi občinami.

Prav tako je potrebno urediti evidenco vodnih dovoljenj. Za območje nad Iverjem je izdanih 16 vodnih dovoljenj za skupno skoraj 10.500 kubičnih metrov na dan, kar je mnogo več od dejanske rabe za lastno oskrbo. Ob povprečnem pretoku Bistrice steče po njej vsak dan 480 tisoč kubičnih metrov, kar pomeni, da za potrebe pitne in industrijske vode lahko ob minimalnem pretoku uporabimo le dvajsetino razpoložljive vode.

Seveda je nujno tudi zmanjšanje onesnaževanja povirnih območij, kar pomeni da je potrebna ureditev poselitve Velike planine in kontrola kmetijstva ter turizma; odvažanje oziroma odvajanje sanitarne vode ter strikten nadzor, omejitev dostopa do Velike planine z dražjimi parkirninami, potrebna je zaščita območja in dolgoročno delovanje za zmanjšanje (po)rabe na vzdržno. Zadnji predlog glede možnih ukrepov je dolgoročen in apelira na poglabljanje obstoječih vrtin in izdelavo novih.

 

Po predavanju so jamarji odgovarjali na vprašanja publike. Eno izmed njih je bilo, če nam voda prav zares “uhaja” preko meje v sosednjo državo. Jamarji pravijo, da za to ni tehtnega razloga, saj se Avstrijcem višina izvirov niža prav tako kot nam in je posledica splošnega pomanjkanja.

Med publiko je bil tudi Valentin Zabavnik, predsednik Sveta za varstvo uporabnikov javnih dobrin Občine Kamnik, ki se je jamarjem zahvalil za vztrajno in dolgoletno skrb za naše vode, obenem pa apeliral na predavatelje, da naj “vse to, kar smo danes poslušali, nekako dostavite vsem svetnikom, saj imam občutek da nekateri problematike sploh ne poznajo in da je ne jemljejo resno“.