Vse kar smo izgubili medtem ko smo živeli

“Če gledamo za nazaj, lahko motrimo Haludovo kot neko kolektivno halucinacijo oz. fantazmo, ki nastopa kot protiutež Golega otoka, obenem pa kot metaforo slogana “Kdor visoka leta, nizko pade”, ki ga lahko uzremo tako skozi prizmo socializma kot kapitalizma.”

Zadnja predstava letošnjega Maistrovega abonmaja je obiskovalce Doma kulture v Kamniku presenetila že iz scenografskega vidika. Zasnovana je bila v celoti na odru, s priročnimi dvosedi oz. trosedi in klubsko mizico s svečo in prostorčkom, namenjenemu šampanjcem.

Zgodba o treh sovrstnikih, rojenih v letih 1976/77, ki leta 1995 kot sošolci praznujejo maturo in se dobrih dvajset let kasneje znajdejo na preiskovalnem kvizu o ekonomsko-političnih vprašanjih, je zgodba o slovenskih predstavnikih generacije X, ki s(m)o se rodili v socialistični Jugoslaviji, opravljali zrelostni izpit v obdobju negotove tranzicije in v srednjih letih nastopali na kvizih kot edinih družabnih stičiščih, kjer smo bolj kot znanje pokazali v katero smer stremijo ambicije in pričakovanja, ki se bolj ali manj vrtijo v začaranem krogu intelektualizacije in opravičevanja namesto, da bi postavili gradnike k družbenim revolucijam in političnim spremembam.

Igralska trojica v sestavi Primoža Bezjaka, Katarine Stegnar in Branka Jordana je pokazala, da ji ni tuje nastopanje v vlogi zvezdniških magnatov, ki se nacejajo z dragim šampanjcem niti najstniških maturantov, ki ne vidijo dlje od prve steklenice cenenega vina. Gledališki kolektiv Beton Ltd. je znan po kritični refleksiji aktualnih družbenih razmer skozi prizmo različnih zgodovinskih obdobij in tudi s to predstavo, ki je doživela premiero leta 2013, jim je uspelo prikazati groteskni časovni preskok generacije, ki je bila prisiljena na hitro preklopiti iz socializma v kapitalizem in ugledati svoje poslovne ambicije in obete za prihodnost brez pretiranega sanjarjenja in samopomilovanja.

Poleg entuziazma treh igralcev velja pohvaliti izvrstno dodelano scenografijo, v središču katere se razprostira modna steza z rdečo preprogo (prostor oblikoval son:DA) in raznoliko kostumografijo (Mateja Benedetti) kot tudi glasbo, ki variira med popevkami, ki so obeležile 70. leta kot tudi glasbene ritme iz 90. let prejšnjega stoletja (glasba Janez Weiss in Jure Vlahovič) Tudi dramaturginja (Andreja Kopač) je opravila sila zahtevno delo, čeprav marsikateremu gledalcu ni bil jasen miselni preskok med Haludovim in veseljačenjem maturantov leta 1995. Mislim, da bi bilo za tovrstni “kognitivni preklop” potrebno vpeljati še generacijo maturantovih staršev, ki bi se znašli v zvezdniškem resortu bodisi po naključju bodisi kot kuharji, sobarice in čistilke. S tem bi v predstavo vpeljali tudi socialno komponento, s katero bi prikazali razvoj kastnega sistema od jugoslovanskega socializma pa vse do danes.

Prvi del predstave se namreč odvija v hotelskem kompleksu Haludovo ob Malinski na Krku, ki je bil zgrajen leta 1971 po zamisli italijanskega magnata Boba Guccione-ja, lastnika revije Penthouse, ki je v njem videl priložnost za pranje denarja, obenem pa ga je zasnoval tudi kot neke vrste eksperimentalni projekt umestitve zvezdniške meke znotraj “konzervativnega” socialističnega okolja. Čeprav naj bi v letu njegovega obratovanja, kompleks obiskali številni znani politiki (Sadam Husein, Berlusconi) in hollywoodski zvezdniki, je bila njegova usoda zapečatena že čez nekaj let, ko je Guccione bankrotiral in pobegnil v tujino, dolgove pa pustil podjetju Brodokomerc, ki so ga kasneje “reševala” slovenska podjetja, povezana z lesno industrijo.

Zadnja leta ga je odkupil bogat poslovnež iz Armenije, ki pa zaradi želje po privatizaciji tamkajšnje obale ni pridobil naklonjenosti občinskih oblasti in tamkajšnjih prebivalcev, zato se zdi, da še kar nekaj časa ne bo dočakal prenove. Čeprav se igralci, našemljeni v zvezdniške kostume iz 70. let prejšnjega stoletja in Playbojeve zajčice, sprehajajo med obiskovalci hotela, odpirajo šampanjce, prepevajo šlagerje in se predajajo bizarnim hobijem, lahko izza vprašanj, ki jih namenjajo izbrancem iz občinstva, zaslutimo dvoličnost ljudi, ki živijo za trenutek slave pa tudi njihovo klavrno podobo, ko se v jutranjih urah prebujajo kot groteskni (samo)morilci brez razloga, ki jih v istoimeni drami opisuje francoski dramatik romunskega izvora, Eugene Ionesco. V drugem delu, ki ga igralci spretno spreobrnejo s hitro menjavo kostumov in bolj temačnim vzdušjem, smo priča pijančevanju maturantov iz 4.A, ki imajo vehementne nagovore sošolcem in učiteljem v veri, da jih čaka bogata in slavna prihodnost.

Diskrepanca med sedanjostjo in realnostjo časa, ki drvi v prihodnost – sploh iz vidika eksponentnega razvoja tehnologije in recesijskega upada zaposlitvenih priložnosti po 2008 – ustvarja ob pogledu na majave maturante grenak priokus, da so marsikatere aspiracije in vizije ostale nerealizirane v zraku brez ustrezne prizemljitve. Le maturantski ples, v katerega smo povabljeni tudi gledalci, nas malce privzdigne pri obujanju lastnih spominov na neobremenjena leta našega življenja.

Tretji, sklepni del predstave, ki nosi naslov Zmagovalci, poraženci in tisti, ki jim ni vseeno, razpotegne ironičen in grotesken pogled na sodobno družbo in generacijo X, ki se mora v njej boriti na vseh frontah, praktično do zadnjih atomov moči. Medtem ko nekdanji maturantje zdaj nastopajo kot udeleženci kviza na temo sodobne socialne problematike in političnih izzivov znotraj Evropske unije, so njihovi odgovori povsem v neskladju z zastavljenimi vprašanji.

Zdi se kot da vprašanj ne bi razumeli oz. kot da bi jih na vsak način želeli izpeljati skozi vizijo osebnostnih transformacij in individualnih vizualizacij. Se mar sramujejo, da tekom mladosti niso bili dovolj kritični in revolucionarni? Obžalujejo, da so se vsakič znova prodali kapitalistom in izkoriščevalskim povzpetnikom? Da so zamenjali redke socialistične dobrine za široko paleto kapitalističnih produktov? Če gledamo za nazaj, lahko motrimo Haludovo kot neko kolektivno halucinacijo oz. fantazmo, ki nastopa kot protiutež Golega otoka, obenem pa kot metaforo slogana “Kdor visoka leta, nizko pade”, ki ga lahko uzremo tako skozi prizmo socializma kot kapitalizma. Le da so bili resursi, ki jih je v polnosti užila hipijevska generacija naših staršev, sila omejeni in da se je njihov čas iztekel že v času našega odraščanja.

Vse, kar nam je ostalo v spominu, so nedefinirani vonji, nostalgična embalaža, nejasne fotografije in obljube o vedno odprtih vratih zaposlovalcev, ki naj bi se jim ob pogledu na naše diplome in doktorate zašibila kolena. Tudi gledalcem so se ob pogledu na vizualni in zvočni spektakel predstave Vse kar smo izgubili medtem ko smo živeli, zašibila kolena, vendar bolj od vznemirjenja pred morebitnim vpoklicem na oder ali pa zavoljo manka naslonjal, ki bi učvrstila našo ponižno sklonjeno hrbtenico…

Miša Gams