Naslovnica / ZANIMIVOSTI / Žabica Živa gre na pot

Žabica Živa gre na pot

V najlepši vasi v Prekmurju živi žabica Živa in v največjem ribniku ima starše in veliko bratcev in sestric. V žabjem mestu morajo vse žabice in žabci hoditi v šolo vsak dan razen sobote in nedelje.

Vsak dan mama zbudi vse žabice in urnik se prične preden posije sonce. Sonce jim osuši kožo.

Ko je pretoplo gredo žabice domov in mama jim pripravi zajtrk z mušjo salamo zavito v lokvanjev list.

Mama jih nauči, kako ujeti muho, mušico in komarja. To je najboljša hrana za žabice. V šoli se naučijo čitati, pisati in se lepo obnašati do drugih. Če se skregajo, se naučijo tudi kako se opravičiti. Neke noči pa zbudi Živo strašen hrup. Vse odrasle žabe regajo kot nore. To pa Živi ni bilo všeč in se potiho splazi iz domačega ribnika. Nevedna žabica ni vedela, da kličejo dež!

Sprva ni vedela v katero smer naj gre, pa se odloči, da gre kar naravnost na vzhod. Ni hodila po cesti ampak po polju. Ko se je zdanilo zagleda na polju ogromno žival, ki išče hrano. Ustrašila se je mogočne štorklje. Nenadoma skoči iz trave majhna rjava žabica in jo vpraša, kam je namenjena. Živa še sama ni vedela niti kje je niti kam bi rada. Rjava žabica ji je razložila, da je na koncu polja meja z državo Madžarsko. Prebledela je in se spomnila, da ji zemljepis nikoli ni bil všeč. Spoznala je, da je izbrala napačno pot. Povedala je rjavi žabici, da to ni tisto, kar je hotela, domov pa tudi ni želela.

Rjavka, ji je povedala, da je v pokrajini Prekmurje, kjer so doma štorklje, kjer otroci jedo gibanice in pogače. Od utrujenosti sta obe zaspali pod velikim listom.

Zjutraj pa sta obe odšli na pot proti pokrajini Štajerski. Dolga je to pot, nista šli po isti poti. Izbrali sta pot ob avtocesti. Nihče ne sme hoditi po tej široki cesti, kjer avtomobili divjajo kot nori in kjer smrdi po bencinu. Kmalu pa sta našli napis Maribor. To je glavno mesto pokrajine štajerske, kjer se vidi že od daleč Pohorje. To je hrib, na katerem se pozimi smučajo in jedo pohorske omlete in pijejo borovničev sok. Nista srečali nobene štorklje pač pa rečne galebe, ki živijo ob reki Dravi. Ta reka pa je edina, ki nosi s seboj zrnca zlata.

Ta pokrajina jima tudi ni bila všeč in sta odšli dalje. Našli sta prijeten kotiček, majhno mlako in odločili sta, da si za nekaj časa tam odpočijeta. Sredi noči slišita strašen hrup. Nebo ni bilo svetlo in zvezde niso sijale. Bilo je strašno temno in počasi sta ugotovili, da se približuje močna nevihta. Rjavka je splezala na drevo, Živa pa si je poiskala zavetje v majhni votlini. Bolj globoko, ko je lezla v votlino, bolj jo je bilo strah.

Nikoli še ni doživela take nevihte, saj doma ni bila nikoli še sama. Zbudila se je, ko je bilo sonce že toplo. Sredi votline se je začela zemlja premikati in iz nje je prilezla ogromna žival z velikimi grdimi bradavicami na koži. Živa se jo je kar ustrašila, upala pa je, da je ne bo pojedla. Ko je bila v šoli se še niso učili o krotah. Krota je velika žaba in  bradavice so posebne žleze, katere delajo strup, ki odganja druge živali. Otroci se ne smejo dotikati krot, ker dobijo rdeče izpuščaje na koži. Krota je bila prijazna stara žaba in zelo pametna. Živa se ji je predstavila in povedala, da je odšla od doma, ker ji tam ni bilo všeč. Povedala je tudi, da ji tudi šola ni bila všeč in da ima prijateljico Rjavko zunaj na drevesu. Kroti to ni bilo všeč, da tako mlade žabice bežijo od domače mlake in da ne vedo nič o življenju. Odločila se je, da jima bo povedala vse, kar je potrebno vedeti o življenju na planetu Zemlja.

Na tem planetu je veliko majhnih in velikih mlak, v katerih živijo različne vrste žabic. Da jim bo lepo, so se odločile, da bodo vsakih nekaj let izbrale eno žabo, ki bo vodila celo mlako. Ne izbirajo najlepšo ampak najpametnejšo ali žabca ali žabico. In da njegovo delo ne bo pretežko tudi nekaj drugih žabic, ki mu bodo pomagale  ustvariti blaginjo. Če gre kakšna žabica po svoje, se ji lahko zelo maščuje, ker je zunaj mlake polno drugih živali, ki jo lahko pojedo. Štorklje, kače in različne ujede imajo rade mlade žabice. Ostanejo samo pridne in močne, tako narava poskrbi, da je red.

Za Živo je bilo zaenkrat dovolj. Vprašala je Kroto, zakaj pa je Rjavka drugačna od nje? Rjavka je rjava drevesna žaba, Živa pa je zelena žaba. Vse pa so žabe. Na planetu Zemlja pa so tudi druge barve žabic. Žabice so tudi rdeče in modre, te pa so zelo daleč od prekmurskih mlak.

Krota se je spomnila tudi svojih mladih dni. Tudi ona si je šla enkrat ogledat svet. Kako lepo je bilo, ko si mlad. Odšla je tudi ob cesti in gledala avtomobile, le da so takrat bolj počasi vozili in ni bilo smradu po bencinu. Ustavila se je ob njivi, na kateri so gojili hmelj. Bilo je polno žabic, saj niso uporabljali umetnih gnojil. Krota nikoli ni bila lačna, saj je bilo veliko mušic in komarjev. Pojedino so je delila z lastovicami. Ko se je naveličala, je odšla naprej. Tako se je zamislila, da je Živa mislila, da je Krota umrla. Povedala ji je o svojih spominih, Živa pa jo je prosila, če bi hotela njo in Rjavko spremljati po tisti poti, katro je že enkrat prehodila, da si ogledajo svet ljudi. Krote ni bilo potrebno prositi dvakrat.

Rade volje je privolila, saj se je tudi ona zbala, da bi dve mladi žabici lahko imeli težave. Živa je poklicala Rjavko in vse tri so odšle ob stari cesti proti Savinjski dolini. Kar nekaj dni so hodile, spale so pod velikimi listi, pile vodo, ko je bila rosa in jedle mrčes. Žabe imajo dolg jezik in ko ga stegnejo, se mrčes ujame na jezik. Ujemajo vse kar leti. Tako so počasi prišle do majhnega mesta Šempeter. Hiše so bile stare, vendar še niso izgubile tisti sijaj, ki so ga imele, ko so bile sezidane. Nenadoma zagledajo tablo, na kateri piše: Arheološko najdišče. Nobena ni vedela, kaj ta beseda pomeni.

Ko je postalo temno in ni bilo nobenega človeka več, so se odpravile na ogled. Zlezle so pod ograjo in zagledale veliko nagrobnikov. Tu so bili red davnimi časi pokopani zelo ugledni stanovalci tega mesta. To je bilo mesto Rimljanov, ki so tu stanovali, trgovali in se zabavali. Govorili so latinsko in uporabljali številke, kot v abecedi. Oni še niso poznali takih številk, kot jih imamo danes. Obema Živi in Rjavki je bilo to všeč. Najdišče pa pomeni, da so pri odkopu zemlje našli to staro pokopališče. Tudi krota je ostala brez besed.

Ko se je noč poslovila in prišlo je jutro, so se odpravile na pot. Počasi so začele pogrešati mlako. Ko so prišle do Vranskega so zavile proti Tuhinjski dolini. V potoku so se okopale, uredile svoje dolge krake in si odpočile. Potem so si ogledale okolico. Mogoče so stari Rimljani hodili po isti poti kot one, ko so se prevažali z vozom do stare Emone. Emona je današnja Ljubljana.

Nenadoma zagleda veliko železno ograjo. Prav zanimalo jih je, kaj je za ograjo. Krota je predlagala, da Živa in Rjavka skočita Kroti na hrbet in pogledata kaj vidita. Videli sta ogromen vrt z veliko rožami in velik ribnik.  To je Arboretum in odskakljale so pod ograjo, da si ga ogledajo.

Živa je takoj skočila v ribnik, Krota in Rjavka pa sta bili bolj previdni. Živa je v ribniku srečala kar nekaj želv, ribic in seveda žabe. Glavni žabec je razložil, da je ona gostja in naj se tako tudi obnaša. Gostje se predstavijo in prosijo za dovoljenje, ne pa kar »štrbunk« v vodo. V vsaki mlaki imajo žabe svoja pravila, ki jih morajo gostje tudi upoštevati, sicer morajo zapustiti mlako. Park je bil zaprt za ljudi, ker je v deželi kraljeval virus, obiski pa so bili prepovedani.

Živa tega sploh ni vedela, saj je prekmalu zapustila šolo v prekmurski mlaki. Kaj vse si je morala zapomniti ampak kar se mora, ni težko!

Šele sedaj je spoznala, kako pomembna je šola in kako veliko napako je naredila. Opravičila se je žabcu in povedala, da ni sama in da je z njo rjava drevesna žaba in  stara Krota. Vse pa so si prišle ogledat druge pokrajine in da so prišle prav iz Prekmurja. Žabec jim je dovoli, da ostanejo nekaj časa ampak potem morajo oditi.

Nastanile so se zraven velikega kupa zemlje, ki je bila zelo vlažna.

Zgodaj zjutraj jih zbudi močan hrup. Prišel je velik stroj nakladač, zraven pa je stal tudi tovornjak. Začel je kopati po zemlji, žabice pa so zlezle na najnižje mesto, da so se počutile varne. Srček je vsaki zelo razbijal. Prav zares jih je bilo zelo strah. Stroj je še zadnjič naložil zemljo na tovornjak in vmes so bile tudi vse tri žabice. Zlezle so prav na vrh kupa zemlje in gledale, kako tovornjak pelje po široki cesti. Niti malo niso vedele kje so. Po dolgem času se vozilo ustavi. Zagledale so velik travnik in vse tri naenkrat skočile s tovornjaka, še preden so zemljo stresli na travnik. Bile so nepoškodovane, samo umazane. Dišalo je po cvetočem travniškem cvetju in vodi. Skakljale so proti vodi, toda mlake ni bilo!

Bolj ko so šle proti gozdu, bolj je dišalo po vodi. Naenkrat zagledajo veliko luknjo in nekaj ljudi. Počakale so, da so ljudje odšli potem pa so si vse lepo ogledale. Rezali so tla preraščena z neko rastlino. To je bila šota, pod njo pa čista  voda. Šoto še danes uporabljajo nekateri za kurjenje.

Nahajale so se na ljubljanskem barju. Voda je bila tako čista, da so se dobro okopale, uredile dolge krake in okolica jim je bila  zelo všeč. Nihče jih ni podil stran. Nedaleč stran pa so stale majhne hišice in odločile so se, da si jih dobro ogledajo. Bile so kar same in v hiši ni nihče stanoval. Končno zagledajo tablo, na kateri piše, da so tam pred davnimi leti stanovali koliščarji. To so bili ljudje, ki so si hiše zgradili iz lesa in so stale na jezeru na debelih kolih. Ampak jezera pa ni bilo. Bilo je takrat, ko so se vrstile velike poplave, je gospod Gruber naredil kanal, da je odvečna voda odtekla v reko Ljubljanico. Jezero pa se je posušilo. Ostala pa je rastlina, ki se je tako razrasla, da so ljudje stoletja nabirali šoto za kurjavo. Arheologi pa so za spomin na koliščarje, naredili nekaj lesenih hišic, da bi vsi ljudje vedeli za to zgodbo.

Živa pa je bila tako navdušena, da se je odločila, da bo ostala za vedno na ljubljanskem barju. Krota in Rjavka pa si bosta poiskali družbo še drugih žabic.

Celo poletje so se žabice igrale in se zabavale, toda jesen se je že približevala. Postalo je bolj mrzlo in bilo je veliko jutranje megle. Živa je nekega jutra zagledala krasnega in postavnega zelenega žabca. Kar sapo ji je zaprlo tako ji je bil všeč. Imel je krasno mišičasto telo in zelo dolge krake. Živa je prišla bližje in se mu predstavila. Povedala je, da je prišla iz Prekmurja, ker je hotela videti še druge pokrajine. Žabec pa je delaj, da mu pravijo Dolgonogi skokec. Ker je jesen že pred vrati, jo je povabil v domačo mlako. Skupaj sta odšla. Celo zimo so bile vse žabe zakopane v blatu zgodaj spomladi pa so se zbudile. Bilo jim je malo dolgčas, pa so si krajšale čas s pripovedovanjem zgodb. Vse žabe so imele babice in prababice, ki so jim povedale zgodbe iz svojega otroštva. Tam je izvedela, da niso samo štorklje vesele, ko pojedo kakšno neprevidno žabico, ampak da tudi ljudje radi jedo pohane žabje krake. Včasih je bila to hrana samo za bogate ljudi. Celo gostilno imajo z imenom »Pri žabarju«. V novejšem času pa so tudi ljudje, ki želijo ohraniti vso žabjo vrsto od zelenih, rjavih žab in krot.

Kadar se žabe selijo, jih v vedrih nosijo čez cesto, da jih ne povozi avto. Ljubljančanom še danes rečejo žabarji. Temu rečemo, da želijo ohraniti biotsko raznovrstnost. Živi pa to ni bilo preveč všeč.

V življenju je tako, da je vedno nekaj dobrega in nekaj slabega. Zato pa se šolamo, da znamo pravilno izbrati življenjsko pot, brez večjih pretresov.

Živa in Dolgonogi skokec, sta postala zelo dobra prijatelja.

Ko je postalo toplo, je poiskala Rjavko in kroto in skupaj so se odločile, da je še vedno bolje v prekmurskih ravnicah, kjer je edini sovražnik žab velika štorklja. Živa se je hotela posloviti od Dolgonogega skokca, vendar je bila tudi Živa zelo všeč Skokcu in odločil se je, da gre tudi zraven.

Najlepše in najboljše mlake pa so tiste, v katerih se rodiš in imaš sorodnike in prijatelje.

Napisala: Darja Jarc