Naslovnica / Trači in tračnice / Glava, trebuh in cesta

Glava, trebuh in cesta

Ne bomo o prometnih nesrečah. Ne bomo kdo vse in zakaj se povzročijo prometne nesreče. Reče se NESREČE. Dejansko se lahko zgodi vsakomur, ni potrebno, da je posredi alkohol, audi, mladi vozniki, 200 na uro… Če se kdo namerava razburjati, se seveda lahko. Na žalost je komentiranje na socialnih omrežjih glede nesrečnih dogodkov zelo priljubljeno in ne v pozitivnem smislu.

Bom samo povedala, da sem pri sebi opazila znake nepozornosti, ki jih morebiti tudi sami zaznavate in boste danes ali mogoče še jutri zaradi prebranega malo bolj skoncentrirani na cesti. Ali pa tudi ne. Lahko, da sploh nimate takšnih težav. Kaj pa vem.

Sem zelo konzervativna voznica, vozim po predpisih. Zoprna reč, nekaterim grem celo na živce. Načeloma se zavedam, da ni vredno riniti v nevarnost samo zato, ker malo zamujam, čeravno slednje sovražim, pa tudi, da nesreča nikoli ne počiva. Grem rajši prej od doma. Ne telefoniram in sem zaradi tega kdaj kregana, ker v času mobilnih telefonov je greh, če nisi dosegljiv in smrtni greh, če si dosegljiv, si pa drzneš, da se ne oglasiš. No, sama živim grešno, sem in bom. Lahko imate prostoročne variante, kakor želite, mene telefoni ne ganejo, pač v tem času ne telefoniram in se mi ta nedejavnost ne zdi sporna, prej obratno. Se tudi ne šminkam, niti ne dajem gor maskare, ker sem naravno fejst, itak, in, iskreno, ker se bojim, da bom ob oko.

Je pa res, da to niso edine zoprnije, ki jih ljudje počnemo za volanom, ko bi morali samo gledati na cesto. Opažam, da počnem celo bolj trapaste reči od prej naštetih. Verjetno se to vam ni nikoli zgodilo… Ko se ti malo mudi, si zelo lačen, greš v trgovino (kar je, mimogrede, že v startu za mojo malenkost pogubno dejanje samo po sebi) in pozabiš tisto žemljo, katero si se namenil zmazati, dati v torbico ali vsaj na vrh vrečke. Seveda jo nameravaš pojesti takoj, torej med vožnjo. Položiš vrečke, ja več njih,  na sovoznikov sedež ali, bogseteusmili, na mesto za noge pri sovozniku, ker imaš na zicu cel kup drugih reči. Ja, sem že speljala in pozabila vzeti ven. Lačna sem in zna biti, da bom storila prav vse, da pridem do tiste žemlje. In običajno pridem. Seveda se trudim to storiti ob rdeči luči na semaforju, ampak gre ne vedno. Kakšne gimnastične figure ob tem izvajam, ne bi. Vsem je jasno in popolnoma razumljivo, da je bila žemlja v najbolj oddaljeni vrečki, na njenem dnu.

Ste kdaj jedli sladoledno lučko med vožnjo? Glede na to, da se s svojim življenjem borim za žemljo, moj odgovor poznate. V kolikor se lotite konkretne lučke z velikim L, potem je oblita s trdo debelo čokolado, morebiti celo troslojno, ki po vsej verjetnosti, če je v vas malo talenta in v meni ga je, logično, precej, razpade tako, da kos, dva, trije padejo med noge, na sedež, na majico… (Začudoma ni nujno potrebno, da si otrok za takšne podvige.) Potem se čokolada stopi, saj veste. Je treba vsaj približno, kolikor je možno tisti trenutek, reševati situacijo. Saj se nam verjetno ne bo nič zgodilo. Ali pa piješ in ti pade zamašek med pedale ali ti ne pade, samo nekak se trudiš zapreti steklenico,… Naštevali bi lahko skoraj do onemoglosti. Res je veliko stvari, ki fizično motijo ali samo za trenutek zmotijo vožnjo, morebiti nas pa samo fino znervirajo in zjezijo.

O sopotnikih, pa naj bodo to otroci, ki se derejo kot da bi jih dajali iz kože ali dramatičnih sovoznikih, ki jasnovidno s hipnim nepričakovanim kričanjem napovedujejo nevarnosti 500 metrov naprej na pločniku v stranski ulici levo, sploh ne govorimo. Prav tako ne govorimo o ostalih voznikih, niti o prometni kulturi. In tudi ne bomo.

Fokus je na meni, na nas samih. Poleg hrane, ki je očitno moj velik problem, sem opazila, da sem, kar se pozornosti tiče, najslabša pri vožnji po domačih cestah, na vsakodnevnih relacijah, poteh, ki jih imam v krvi.

Ničkolikokrat ste se vozili po isti poti in vam je par kilometrov ušlo… Se sploh niste zavedali, da ste jih prevozili, ker ste imeli tako pomembne pogovore z nekom ali sami s sabo v svoji glavi. Priznajmo, slednji so najboljši. Lahko, da ste pozabili izklopiti otroške pesmi po tem, ko ste otroke že oddali v vrtec. In četudi ste v resnici, globoko v duši, roker in samo čakate samotne trenutke v avtu, ko si lahko date duška, ste se zdrznili šele po 8 kilometrih, ko ste se ujeli, da glasno prepevate in tapkate s prsti po volanu na Murmurmurmurnčki. Sploh se niste zavedali, da ste vmes zapeli že celo Hudo mravljico, Srečo na vrvici in Čebelico Majo! Ste se kdaj zmenili z nekom po službi nekje na sredini, pa ste avtomatično “zgrešili” izvoze in se peljali proti domu? Ali, bognedej, izjemoma ste morali peljati otroka zjutraj v Domžale. Običajno letite direkt v Ljubljano, otroke mož pelje v vrtec.

Otrok zadaj je bil tako tiho (očitno noro zaspan, to se nikoli ne zgodi) in ker jih imate več, ni bil ravno v vidnem polju ogledala. Vi ste imeli napete debate v svoji glavi, reševali ste svetovne probleme, delali urnik dela, ki vas čaka v službi ali zgolj, očitno edino res pozorno, poslušali radio, mrmrali ali se izjemno vživeli in peli skupaj, seveda bolje kot ona sama, z Adele (helouuuufromdiodersaaaaajjjdddd…), da ste se v tem času peljali čez Mengeš v Trzin in na rondoju Tomačevo ugotovili, da imate otroka v avtu in se spomnili, da ste si celo pot do Duplice govorili, da ne smete zaviti proti Mengšu, pa vendar ste…

In bodimo iskreni, na to, da imate otroka v avtu vas je spomnil otrok sam, ko je vprašal, mami, kam pa greva? Vse je pod kontrolo, tukaj greva okoli, pa nazaj, nič nisva zamudila. Lahko, da sem bila kljub vsemu na cesti previdna, gledala v vse smeri, pazila na varnostno razdaljo. Nič ne rečem… V vsem tem času nismo povzročili nesreče, lahko bi jo. Ali pa je ne bi preprečili. Velikokrat. Zaradi žemlje, lučke, fešte, ki poteka v naši glavi, kateri se občasno smejimo celo na glas… Ah, priznajte.

Naj vas na pozornost ne spomni samo nesreča mimo katere ste se ravnokar peljali… Od danes naprej naj opomni vsaj še lučka, žemlja in vaš glasen smeh, ko boste imeli za crknit smešne  dialoge v svojih mislih.

Vozite previdno, pazite nase in ostale. Vsi smo ljudje, trapasti, da je kaj. No, eni bolj, drugi manj. Nesreča pa ne počiva.

Stefanija Makaronfleish