Naslovnica / Trači in tračnice / Frajarji – fantazijsko-koronski narodnozabavni trio

Frajarji – fantazijsko-koronski narodnozabavni trio

V romantično veseli umirjenosti koronsko-karantenskih časov, policijske ure in ilegalnih druženj v garažah ter kleteh, ko sta bila plato piva in steklenica žganja obvezna oprema vsakega avta, se je v pod Kamniškimi planinami rodil nov narodnozabavni trio Frajarji.

V frajarskem triu koronskega dolgčasa so kozarce v neskončno skrivno zdravico združili stari kamniški mački, dva Viharnika – Marko Spruk ter Martin Vodlan in Galopovec Matej Omovšek, ter skupaj ustvarili veselo domačo polko Kva’j Frajar?!, ki bi jo, glede na čas v katerem je nastala ter leta njenih ustvarjalcev, ki uspešno prebolevajo svojo drugo puberteto, bržčas lahko uvrstili v zvrst narodnozabavne fantastike.

Neuradno smo izvedeli, da naj bi fantje, ki se, razen svojih žena, ne bojijo ne hudiča, ne slabega žganja, navdih za polko, po dolgotrajni veseljaški turneji, dobili ob bližnjem srečanju z desetino navihanih lokalnih gasilskih veterank, kar je navsezadnje moč razbrati že iz samega besedila polke.

Že uvodni stih: „A miš, de sm po žup prplaval?“ nakaže, da se je pesnik oz. glasbenik, med preventivno čvrstim privezovanjem duše za šankom, ki bolje od vsakega plastičnega kirurga gladi gube in megli preveč kritičen pogled, srečal z izkušeno, gajstno, če že ne vsaj nekoliko „ausglajzano“ zrelo žensko. Kljub temu, da je omenjena „na oni strani jurčka lizala sok“ – najbrž je šlo zgolj za premor v žejni želji po nadaljevanju veseljačenja, pa je morala biti – „lepša kakor vsaka flaška“ – najbrž vsaj nekoliko „fajhtna“.

K temu nas namreč navede posrečena primera o povodnem možu – tudi ti so običajno fajhtni – in pomanjkanju rož, s čemer pesnik pretanjeno namigne na neizbežno resnico o minljivosti življenja, nekako tako, kot naš veliki Prešeren, ki je dejal: „Dolgost življenja našega je kratka“, zaradi česar je biti bolje v rožicah, kot v cvetju.

Frajarji se nadejajo, da bo njihova karantensko-zaporniška polka postala uspešnica radijskih valov, vendar se utegnejo srečati z neizprosno cenzuro. Četudi gre, kot smo že ugotovili, najbrž zgolj za posrečen fantazijsko-narodnozabavni komad, je mestoma precej pohujšljiv.

Njihova muza se namreč, ker je besedilo napisano in odpeto v dialektu, pohujšljivo „stiska kot maška“, omenjeno je tudi otipavanje, spričo begajočega pogleda pa bi lahko sklepali, da se za nameček zavestno podaja tudi v prešuštniške vode, pri čemer jo – „pogled njen bil je begajoč“ -najbrž vsaj malo skrbi, kaj bodo rekli zlobni jeziki, zaradi česar se nesproščeno ozira naokrog.

No, razen, če se razlog za pomanjkanje fokusa morda ne skriva v poprejšnjem preveč korajžnem nazdravljanju, stanje pa dodatno poslabšuje še divje vrtenje na plesišču. Zavoljo tega dejanski razplet romantične zgodbe ostaja zavit v meglico skrivnosti, saj se pozoren poslušalec še dolgo po poslušanju polke Kva’j Frajar?!, katere refren omenja „izginjanje v temno noč“, radovedno sprašuje, ali sta junaka zgodbe v omenjeni temni noči vendarle uspela zaužiti prepovedan sad, ali pa sta šla v temino noči preprosto zgolj olajšati svoj prebavni trakt.