Naslovnica / Pavliha / Kamniške litanije ali kako se je nekdaj v Kamniku molilo

Kamniške litanije ali kako se je nekdaj v Kamniku molilo

Zaprašeno skladišče kamniške zgodovinske zakladnice skriva prenekatera, dasiravno že skorajda pozabljena čudesa, ki pa po kakem naključju včasih vendarle pokukajo nazaj na plano. Takšno srečno naključje je hotelo, da so nam pod roke prišle tudi “Kamniške litanije”, ki kažejo na ponižno pobožnost naših predhodnikov, ki so se za svoje grehe pred nekaj desetletjih pokorili na trpečih romanjih od Kamnika do Kamniške Bistrice.

Marsikatero izmed svetišč, ki so našteta v litanijah, je brezbožna roka že pred leti zaprla, ampak spomin nanje je v srcih nekoliko starejših občanov, ki so molili tudi k Piklovi Zini,  zagotovo še vedno živ in iskriv. V spomin na tiste dni, pa tudi mi pomolimo, kot so to počeli naši predniki v svinčenih časih, četudi so jih, četudi bržčas ne tako silovito kot to počno danes, že takrat preganjali organi pregona, med katerimi pa je bilo k sreči tudi veliko skesancev, ki so se z največjim veseljem tudi sami pridružili romanju in tovrstnim litanijskim molitvam.

Kamniške litanije

Gostilna pri Bundru – prostor za nas,
gostilna pri Balež’ – prostor za nas,
gostilna v Bistr’c – prostor za nas,
Ocvrta endivija – prosi za nas,
dušena karfijola – prosi za nas,
pohan šoder – prosi za nas!

Revca bila je ježeva mati,
kol’ko je mogla revca prestati,
mogla je, mogla ježa roditi,
k’ jo je tak strašno praskalo po
riti drajsom pa moje dekle,
en kamenček vržem se okence odpre,
al’ pa ne, kakor je, včasih je, včasih ne.
Tiritidrajsom pa moje dekle,
dva kamenčka vržem, se fot’r dol zadre:
Barabe, kjer ste pile, tja nazaj pojdite.
Tiritidrajsom pa moje dekle,
tri kamenčke vržem, dobim lavor vode,
al’ pa ne, kakor je, včasih ja, včasih ne.

Kino Union – prostor za nas,
Kino Sloga – prostor za nas,
Kino dom Kamnik – prostor za nas!

Od zgoraj rit, od spodaj rit,
to mora luštno bit’.
Burja nam je kovter vzela,
da nas zebe prav močno,
nage ritke vkup tiščimo,
da se mal’ pogrejemo.
Le ritke vkup, le ritke vkup,
da bo še večji kup,
dokler umo z ritkam’ trkali,
ne bomo še pocrkali.

Ki je za nas z ošpičenim kolom vodo v breg porival – prosi za nas,
Ki je za nas z gnojnimi vilami kislo mleko v kozolec skladal – prosi za nas,
Ki je za nas po gorah na nogah na prag’ nag mah kosil – prosi za nas!

Lepa si, lepa, Piklova Zina,
tebe časti vsa nebeška dužina:
angelčki, zajčki, vever’ce,
sloni, medvedi, opice;
kuga, kolera, ošpice,
driska pritiska opice.

Ki je za nas brez brade in las k frizerju hodil – prosi za nas,
Ki je za nas s suho cunjo po dnu morja prah brisal – prosi za nas,
Ki si je za nas s koprivami nago rit brisal – prosi za nas!
Ki je za nas v boksarskih rokavicah fižol zbiral – prosi za nas,

Lepa si, lepa si farovška repa,
ki jo okopavata hlapec in dekla,
fajmošter zraven z motiko stoji,
hlapca in deklo okopavat uči.