Naslovnica / KULTURA / Katzenberške migrantske lastovke na sodu smodnika

Katzenberške migrantske lastovke na sodu smodnika

V atriju dvorca Katzenberg, nedavno tega na dražbi  (raz)prodane upravne stavbe smodnišnice, ki je v zadnjem letu, v okviru skromnih ter povečini improvizirano izkoriščenih danih možnosti, katerih glavni adut je predvsem dragoceni, žal pa najbrž že zapravljen in izgubljen prostor, se je v petek zvečer, nalivu navkljub, odvila imenitna, obenem pa grenko pomenljiva kabarejska predstava – Katzen kabaret na sodu smodnika, s katero so mladi kamniški ustvarjalci, z neusmiljenim odstiranjem pajčevin z zaprašenega ogledala vsakdana, prisolili skelečo zaušnico banalnosti, ne le kamniške, ampak tudi slovenske groteskne stvarnosti, ki ji vse večja splošna nerazgledanost, zaplankanost in domala krdelno nagonska, če že ne kar dedno pogojena zarukanost našega slepočrevja, nadeva vse močnejše vajeti strahu in ozkogledne plašnice predsodkov.

Soustvarjalci Katzen kabareta, ki se že tretje leto zapored, kot nekakšne kamniško kulturno pomlad naznanjajoče lastovke, z groteskno banalnost izzivajočimi predstavami vračajo na (bolj ko ne) alternativne kamniške odre, katerih deske povečini ne škripljejo zgolj pod templjanimi podplati škornjev  narodnih noš, so s posrečeno nadgrajenim kolažem treh dosedanjih predstav, uspeli ustvariti domala povsem novo, še boljšo, še bolj udarno in še globje sporočilno kabarejsko predstavo, ki se z domiselno ter z neusmiljeno porogljivostjo zoperstavlja vsesplošnemu uboštvu zapečkarskega duha, brezperspektivni otopelosti, pomanjkanju vizionarstva in nenasitni pogoltnosti po oblasti, moči in denarju nenasitno hlepečih klik in posameznikov, ki za dosego svojih narcisoidno sebičnih ciljev, če pri tem, seveda, ne trpi preveč njihova javna podoba, ne izbirajo sredstev.

Najsi se tega zavedamo ali ne, živimo v svetu, ki mu utrip in tempo, žal pa vse bolj tudi vrednote ter načela, diktirajo pretkano zapeljive namiguše in njihovi sladkojezični zvodniki, ki, preprevajoč, da prihodnost pripada njim, na limanice nikdar izpolnjenih obljub ter domnevnih in namišljenih, vendarle uresničljivih groženj, love naivno preproste žrtve, ki so se, v zameno za ležerno udobnost brezsmiselne bivanjske praznine, ali pa zgolj agonije golega in človeka domala nevrednega preživetja, že zdavnaj odrekle kritičnemu premisleku in razmišljanju z lastno glavo, da s fanatično gorečnostjo brezdušno robotiziranih molitvenih mlinčkov, v iluziji svobodne volje, kot pred vitrinami cenenega salmonelastega sladoleda raznih barv in okusov, izbirno ponavljajo in prežvekujejo tiste premeteno podtaknjene jim fraze strahu in sovraštva, ki jih najlaže, najhitreje in najbolj učinkovite operejo lastne (so)odgovornosti.

Vse je zgolj samo še šov in predstava, katere glavni in najbolj cenjeni ter od ljudstva oboževani junaki ne sadijo več dreves, katerih prijetno senco in sadove bodo lahko uživali šele njihovi vnuki, niti s parom rib ne hranijo lačnih množic, ampak znajo, s prekletstvom slepečega Midasovega dotika v tem trenutku, ne oziraje se na posledice jutrišnjega dne, poskrbeti (zgolj) za instanten (lasten) užitek, predvsem pa zaslužek.

K sreči, pa je v pobezljanem stampedu brezobzirne pogoltnosti, še najti posameznice in posameznike, kot so zagotovo tudi zanesenjaške Katzenberške oz. Katzen kabarejske kulturno pomlad naznanjajoče lastovke, ki razmeram in vremenu navkljub, vseeno še premorejo dovolj (nepreračunljive) volje, da na tak ali drugačen način, s svojim ščebetom, ki žal ne doseže najširših množic, opozarjajo na ničevost brezciljnost nesmiselnega časa.

Žal pa bodo, najbrž prav zavoljo svojega predirnega ščebeta, kaj kmalu tudi sami postali ptički brez gnezda, begunci in migranti, ki jim bo morda preostalo zgolj to, da se tudi prijavijo na lasten kabarejsko realistični šov: “Slovenija ima begunca“, s katerim so poživili nevihtno petkovo kabarejsko predstavo Katzen kabaret na sodu smodnika, za katerega si, skupaj z vztrajnimi gledalci, ki niso klonili niti mokrim silam narave, zaslužijo globok poklon v upanju, da predstavo, še preden se podajo v izgnanstvo, še kdaj ponovijo.