Naslovnica / ŠPORT / 100 milj Istre – Ultrablues po kamniško …

100 milj Istre – Ultrablues po kamniško …

… brez privdiha »lublanskega top-shit dramatiziranja in so fucking good bluzenja«.

S kolesom se peljem proti Paklenici in poslušam robate gume, ki grizejo v razgret asfalt. Poli in Damjan sta nekje spredaj vsak na svoji »specialki«, Miš pa z avtom išče bankomat. Kilometri na Garminu tečejo počasi in vztrajno, rit že pošteno boli. 174 km se mi zdi cela večnost …

… udarni ritmi AC/DC Thunderstrucka sprožijo pogojni refleks in nadledvična žleza začne »špricati« adrenalin. Za mano je v zadnjih nekaj mesecih pretečenih 1000 km po gorskih poteh in ravnicah, v vsakem vremenu in večina ponoči. Čudim se samemu sebi kaj je človeško telo zmožno, Tinkara se mi smeje. Smeje se mojim pripravam, ki so zanjo v tem mojem »nekompliciranju« nesprejemljive. Gele, sendviče, tekočino, prvo pomoč, primerna oblačila izbiram eno uro pred odhodom. Takšen sem, moja pamet in telo se začneta odzivati šele pod pritiskom, v zadnjem trenutku.

Ura je nekaj pred sedmo zvečer, Labin (Istra), močan veter, posamezne kaplje dežja … Vreme, kateremu ne bi bila kos niti lubica iz reklame za »draj veter taft«. Na štartu srečam Marjana Zupančiča, ki je lani iz zdravstvenih težav odstopil, bruhanje. Vesel sem družbe Primoža, Dominike in Alena, ki čakajo na štart ob enajstih zvečer na 110 km.

100milj12
… stečemo proti Rabacu. Pot se vije po ozki stezi in nato ob obali. Ves čas kontroliram tempo teka, medtem ko mimo mene švigajo tekači, med njimi nekaj človeških gmot za katere mi je takoj jasno, da ne bodo prišle daleč in ne motim se … Mi pa dajejo občutek, da tečemo na 5 km.

100milj6

Celotna proga poteka po Istrski planinski poti od Labina – Plomina – Bodaja – Poklona – Brgudaca – Trstenika – Buzeta – Huma – Draguća – Motovuna – Oprtalja – Grožnjana in Buj in je dolga 174 km, premagati pa je potrebno 7002 višinskih metrov. Označena z zastavicami, ki so ovite s svetlečim trakom in dobro vidne tudi ponoči. Prvih 90 km je tehnično zahtevnih, saj je potrebno premagati 4000 v. m., se vmes povzpeti na najvišjo točko Istre, Vojaka – 1401 m (Učka), proga pa poteka po terenu s skalami, travo, grobem makadamu in v celoti ponoči začinjena z občasnim dežjem, močnim vetrom in gosto meglo, ki odbija svetlobo čelne svetilke.

Organizator tekov je hrvaški športni klub SRK Alba in SD Trickeri, vse skupaj pa poteka pod budnim očesom Alena Paliske, direktorja tekme. Organizacija in vse v povezavi s tekom je na visoki ravni, nič ni prepuščeno naključju in v Sloveniji lahko ob organizacijski bok postavimo tek na Grintovec pod vodstvom KGT Papež in GM40, kjer lahko izpostavimo Jožeta Dakskoblerja.

Hrane in tekočine na poti je bilo več kot dovolj, imeli so celo pograde in deke v primeru, da je kdo bil prezebel. Noč sem preživel v “pol zavesti”, s svojimi mislimi in pravljicami. Družbo so mi delali The Doorsi …

Vmes sem pojedel nekaj gelov, ki mi niso najbolj sedli in sem se potem priklopil na pravo hrano (klobase in kruh, sir in čokoladice Snickers). Na začetku sem imel 2l pšenične kave (Proja), nato pa vodo z nekaj soli in multi tabletami, dodajal sem še magnezij Diasporal …

100milj9… in tako bi lahko trajalo v večnost, vse do trenutka, ko sem pri spustu zaradi majhne nepozornosti stopil na blatno in mokro skalno ploščo in se zvalil nekaj metrov nižje. Občutek, da nekaj trga v levem kolenu in ostra bolečina, izkušnje iz preteklosti, ko sem podobno že trikrat doživel na desnem kolenu, sem takoj vedel, da se lahko poslovim od nadaljevanja. S palico udarim ob tla, se skušam pobrati, naredim nekaj korakov in jasno mi je, da naslednje polovice tako ne morem nadaljevati. Pokličem številko za pomoč, razložim kje sem in se nato še cca. kilometer po riti in s pomočjo palic privalim do makadamske ceste, kjer me poberejo kolegi gorski reševalci iz Pule in odpeljejo v Buzet. Za mano je 94 km in 4037 višinskih metrov. Kot zanimivost lahko povem, da mi je Garmin Fenix 3 izmeril 112.016 korakov, povprečni srčni utrip 127 u/min in povprečni tempo 9:33 min/km.

Od tam naprej pa obisk ljubljanske urgence, kjer me “ostra” sestra poduči, da se v slabem vremenu ne teče in da moram paziti nase. Nasmehnem se in jo vprašam, če podobno razloži dnevnim “basejumperjem” čez stopnice z 0,5 v krvi?! Odgovora ne dobim.

Kotizacija je bila 114 €, ker sem jo plačal še v letu 2014 je znašala 84 €. Sprejemljiva cena, glede na to kako je celotna tekma organizirana in oskrbovana in primerjavi z nekaterimi »fensi« teki pri nas, ko ti za en krog okrog ledeniškega jezera zaračunajo med 23 in 30 €. Je pa res, da ti tukaj ne dražijo brbončic vonjave s švicom pomešanega BVLGARI Omnia, ki se vije od mladih češpljic in občasni dotiki kosmatega dedca, ki si obriše švic ob tvojo ramo, ko se na ozki poti rine naprej.

Tek na 100 milj (174 km) je zaključilo 94 tekačev in tekačic od 187 prijavljenih. Večina jih je odstopila zaradi slabega vremena in razmer, nekaj jih tudi ni prišlo na štart.

100milj16

Zmagal je Marjan Zupančič (CRAFT – KGT Papež) z rekordom proge 21:08:50.

100milj13

Teka na 110 km se je letos, po dvakratnem nastopu na 100 milj v preteklih dveh letih, udeležil tudi Matej Hribar (Energe trail team) in ga zaključil z odličnim 16. mestom in časom 15:24:20.

100milj4

Kolega in kamniški gorski reševalec Primož Lavrič je tek na 110 km zaključil kot 19. s časom 15:47:25.

Vseh tekačev, ki so zaključili tek na 110 km je bilo 122, 54 pa jih teka ni zaključilo.

Teka na 65 kilometrov se je udeležil tudi Kamničan Ivo Kljenak ter ga s časom 8:58, zaključil na 78. mestu.

… in ultrablues. Težko ga je prodati, še posebej če berete pravljice o rojenih za tek.

Besedilo: Matjaž Šerkezi

Fotgrafije: Matjaž Šerkezi, Primož Lavrič, Matej Hribar