Aktualno absurdni Tango v Kamniku

Predstava je v luči nedavnih volitev še kako aktualna, saj se je izkazalo, da je največ dvajsetletnih moških v Sloveniji volilo desne politične stranke prav v želji po ponovnem začrtanju sistema tradicionalnih vrednot…

Abonenti Maistrovega abonmaja smo si v četrtek, 14. maja, ogledali satiro poljskega dramatika Slawomirja Mrožka, s katero je želel prikazati razpad moderne družbe na primeru večih generacij družine.

Predstavo SNG Drama je režiral Luka Marcen, ki je za vloge starejših članov družine izbral znane igralce, ki poosebljajo nekoliko ošabne like generacije, ki je odraščala na sredini prejšnjega stoletja in se zdaj čuti dolžno “soliti pamet” mlajšim generacijam: promiskuitetno mamo je odigrala Barbara Cerar, “eksperimentalnega” očeta Marko Mandič, vsega naveličano babico Saša Mihelčič in osornega strica Saša Tabaković. Tu je še Edek (Boris Mihalj), ki predstavlja nekakšno tretje kolo družine, saj zapolnjuje prazna mesta v njihovi komunikaciji, obenem pa služi kot priložnostni ljubimec in tekmec, ki uspešno prizemljuje najrazličnejša, ponavadi kontradiktorna, družinska čustva.

Osrednji lik predstave je dvajsetletni Artur (igra ga Timon Šturbej), ki bi najraje zamenjal – če ne drugače kar ustrelil – celotno družino, saj mu gre njihova svobodomiselnost in odsotnost norm, sistema in reda močno na živce. Mami, ki mu je v enem hipu navrgla, da je bil spočet med prepevanjem Bacha, ko je gola tekla po gozdu, zaničljivo odvrne, da je pri petju zagotovo “fušala”, očetu, ki mu govori o obstojnosti eksperimentov in farse v nasprotju s tragedijo, pa zabrusi, da nikoli ni imel izoblikovanega forme in sistema, znotraj katerega bi se lahko porodile prave vrednote.

Predstava je v luči nedavnih volitev še kako aktualna, saj se je izkazalo, da je največ dvajsetletnih moških v Sloveniji volilo desne politične stranke prav v želji po ponovnem začrtanju sistema tradicionalnih vrednot, znotraj katerih lahko iščejo varnost pa tudi izgubljeno moškost, ki jo pripisujejo ugrabitvi s strani LGBT+ gibanj.

Tudi Artur nenehno išče svojo moškost – tako v odnosu do očeta, ki ga ima za naivno “copato” kot v odnosu do zaročenke (igra jo Eva Jesenovec) in svoje matere, ki jo mora deliti z ostalimi moškimi. Tako v enem prizoru prepričuje očeta, naj ustreli njenega ljubimca Edeka, češ da bo s tem pridobil nazaj svoj ponos in načelnost, medtem ko mu on očita, naj si najde terapevta, saj očitno ni razrešil Ojdipovega kompleksa.

Da bi pokazal nasprotovanje do abstraktne umetnosti in levičarske usmerjenosti, ki jo goji njegova družina, zahteva od svoje zaročenke spolno vzdržnost in belo poročno obleko, kar v nadaljevanju pripelje do serije grotesknih prizorov pa tudi stopnjevanja absurdnih situacij, ki so kulminirale v rohnenju nevihte, ki se je ravno pravi čas zgrnila nad Kamnikom.

Gledalci namreč nismo vedeli ali je bilo silovito grmenje sestavni del predstave ali se je v resnici “bog kregal” v trenutkih, ki so bili najbolj ključni za razplet zgodbe, ki se je občasno obrnila v prid zagovornikov svobodnjaških načel, takoj zatem pa je prešla v vajeti nadobudnega tradicionalističnega mladca. Kot bi plesali tango – malce na levo, malce na desno, dva koraka nazaj in nato spet naprej … Lahko bi rekli, da do smrti, za katero se je babica zavestno odločila, ko je življenje postalo preveč absurdno in ko pot nazaj v preteklost nikakor ni bila več možna.

Čeprav je predstava zasnovana kot mešanica drame, komedije, satire in burleske, je med kamniškim občinstvom sila redko odzvanjal smeh. Marsikdo se je namreč poistovetil z Arturjem in njegovim svetim “mečem”, čeprav je diskrepanca med njegovim kastracijskim kompleksom in grandioznostjo družine postajala čedalje večja.

Namesto da bi režiser bolj podrobno razdelal posamezne prizore, ki so imeli v sebi potencial za razmah prvinskega smeha, se je odločil za bolj dodelano veliko sliko oz. fotografijo družine, ki je delovala frustrirajoče in tesnobno. Če se je odločil za potenciranje absurdnosti družbene farse, bi moral po njej zamahniti z veliko žlico in posamezne obscenosti, ki so se “skrivale” za zaveso še bolj razmahniti in predočiti občinstvu. Nezavedni strahovi, ki hodijo z roko v roko z neozaveščenimi fantazmami, bi morali butati izpod oderske zavese kot ladja, ki jo premetava sredi nevihtnega oceana. In prav v luči skupnih potlačitev, ki jih premorejo tako “svobodnjaki” kot “tradicionalisti” bi našli skupni jezik, ki bi ga lahko povzeli s stavkom, da smo vsi “krvavi pod kožo”.

Tako pa predstava pod črto ni delovala ne komično ne tragično, temveč na trenutke celo betežno, utrujajoče in dolgočasno. Med drugim tudi zaradi pretenciozne igre vseh nastopajočih, ki so kar tekmovali v tem, kdo bo bolj neprizemljen in čudaški. Ko bi se le za dlje časa umirili, uživali v tišini in se osredotočil na svoje prvinsko občutenje telesa, ne pa da so opletali s frazami in kostumi kakor so dolgi in široki …

Vendarle pa lahko prav v tem vidimo zrcalni odsev sodobne družbe, ki se ponaša s statusnimi simboli, hitrim tempom življenja, nerazčiščenimi odnosi in nepristnostjo čustev, ki so “vstopnica” tako za mimobežni užitek kot za obsežnejšo katarzo …

Miša Gams