Naslovnica / NOVICE / April, mesec zavedanja o avtizmu

April, mesec zavedanja o avtizmu

Mesec april je mesec zavedanja o avtizmu. Spekter avtističnih motenj je zelo širok in vsaka oseba z motnjo se vede drugače. So edinstveni v  viziji na svet. Njihove veščine se izražajo v analiziranju vsega, intenzivni mentalni osredotočenosti ter visoki zmogljivosti spomina. Avtizem vpliva na misli, domišljijo, čustva, čutila in proces v njihovem načinu dojemanja.

Najhuje je, ko jih ne moremo razbrati. Zato so nam večkrat nerazumljivi, saj svet interpretirajo drugače. Socialni svet se jim zdi strašen in nepredvidljiv. Eksperti v svojem stanju postanejo, ko naberejo dovolj zunanjih dražljajev ter izkušenj. Oseba identificira svojo raznolikost z osebnim sprejemanjem in razumevanjem. Trudijo se uriti socialne veščine, da  bi ustrezali socialnim standardom, kar jih spravlja v nesrečno situacijo, vendar, ker želijo ustrezati večini, žrtvujejo osebno zadovoljstvo. Kakorkoli, zaslužijo si enakovreden izobraževalni program, delovno silo, priznanje za njihove vrline in sposobnost prilagajanja. Ne potrebujemo zdravila za avtizem, temveč za ignoranco in intoleranco ljudi. Nesprejemljivo je, da nekdo, ki ne ustreza normi, teži k nasilju s strani drugih in so izobčeni iz družbe. Menim, da to izraža slabost množice z omejenim razmišljanjem. Zatorej jih sprejmimo, kot se nam ponujajo, z razumevanjem in potrpljenjem, saj so le žrtve genetskih naključij.

Pismo mame sinu

Prosim, ne jokaj, ne razburjaj se … tu sem, želim ti pomagati, a je težko, ker mi ne poveš, kaj je narobe … sem storila kaj narobe? Ali se ti dogaja krivica? Te morda kaj boli? Prosim, pomagaj mi razumeti, kaj doživljaš, saj čutim strašno razočaranje nad seboj, ker ti ne znam pomagati.

Želim biti tvoj glas, odgovor, pa vendar me vsakokrat v srcu zaboli, ko gledaš mimo mene.

Želim si, da bi te lahko osrečila in se kar naprej prilagajala tvojemu svetu, vedenju, te učiti kot osebo in ne obsojati tvojega vedenja … Ne vem, ali bom zmogla doseči, da boš nekega dne sodil v družbo običajnih ljudi, da bi te lahko pripravila na njihov svet. Srce se mi trga, saj čutim, da ti ne bo uspelo in še bolj sem razočarana nad seboj. Ko bi vsaj ljudje imeli velika srca in te bolje razumeli ter cenili, ker s svojimi vrlinami lahko prispevaš ogromno družbi, a se bojim, da te bodo zaradi tvoje drugačnosti odrinili stran.

Pismo sina materi in očetu

Čutim, kako sta razočarana nad menoj. Videl sem solze mame in tvojo žalost v očeh, dragi očka. Želel sem, da bi avto lahko letel po zraku, se vrtel in ne vozil po cesti. Zakaj ne znam povedati in pokazati, kot drugi otroci? Želim, da bi me lahko razumela, želim si, da bi lahko razumel sebe, zato velikokrat povesim glavo in se zatopim v svoj svet. Se vrtim v krogu dokler se mi ne zvrti, skačem, vpijem, si zamašim ušesa z rokami … zdaj sta že ugotovila, da obožujem pravila in kadar jima ne sledita, me razburi, saj me je strah, kaj se lahko zgodi, ker ne razumem časa, če ni vedno enako … Če mi dovolita in me spodbujata početi stvari, ki so mi všeč, sem zelo srečen in se počutim varnega … Želim vama pokazati, kako zelo so mi všeč številke in vesolje, stvari, ki se premikajo in so okrogle, svet, ki ga vidim jaz s svojimi očmi in slišim s svojimi ušesi. Opazim, da zmorem opraviti kakšno stvar bolje kot vidva. Ne morem razumeti, kako sem lahko potem jaz slabši od drugih, če nekatere stvari opravim bolje. Kdo je tu potemtakem na slabšem?

Strah me je, kadar me soočita z novimi stvarmi. Prosim, stojta mi ob strani in ne obupajta nad menoj, ko ne bom zmogel nadzorovati svojih čustev. Lahko je to veselje, žalost, morda pa samo razočaranje nad seboj, ker nečesa ponovno nisem zmogel.

Draga očka in mama, nikoli vama ne bom lagal, tudi drugim ne, ker ne premorem laži in sem vedno iskren, zaradi česar pa ne želim biti nesramen. Ne razumem, zakaj bi moral govoriti drugače, ko pa vidim in čutim resnico.

Včasih razmišljam, zakaj sem takšen in ne kot ostali otroci. Ne vem kdaj bom razumel, a prosim, ne pozabita, da si želim, da bi bila ponosna na svojega sina in sem neizmerno hvaležen za vaju, pa ne znam in ne morem pokazati. Včasih ne maram vajinih objemov in si pokrivam ušesi z rokami zaradi zvoka sesalca ali glasnih obiskov, vidva pa me sprašujeta, kaj počneta narobe. Ne želim, da mislita, da vaju nimam rad. Očka, vidim, kako včasih primeš mamo za roko, da bi jo pomiril in opogumil, ker sem pri kosilu ravno z mize zalučal krožnik poln hrane. Nisem pa zmogel reči, kako grozno me je stisnilo pri srcu, ko se je paradižnikova omaka dotikala mojih testenin. Zadnjič sem premočno stisnil brata za vrat, ker nisem opazil, da ga boli, čeprav je nadležno kričal. Nisem razumel.

Mislita, da se bo lahko kdo poistovetil z menoj, me razumel? Vaše razumevanje sveta je meni tuje. V mojem svetu živi iskrenost, ki ne razume šal, doslednost, ki ne prenese površnosti, ogromna želja po učenju in razumevanju, kljub razočaranju nad seboj. Sem mar drugačen od drugih? Si ne želijo vsi istega kot jaz?

Draga mama in očka, nekega dne se bom vzljubil takšen kakršen sem, ko bom nabral dovolj izkušenj, ki mi jih bosta vidva priučila in drugi, ki mi stojijo ob strani.

Napisala: Gordana Štimac,
vzgojitelj predšolskih otrok – pomočnik vzgojitelja

Viri: