Dnevi, ko imamo radi občinske redarje

Poklic občinskega redarja najbrž ni med najbolj priljubljenimi, še posebej ne takrat, ko nas, običajno zgolj zaradi lastne neumnosti in neupoštevanja pravil, na vetrobranskem steklu pričaka obvestilo redarstva, ali pa po pošti priroma fotografija s položnico zaradi prehitre vožnje.

Se pa včasih ob kakem prizoru zgodi, da si marsikdo med nami zaželi, da bi bilo občinski redarji v tistem trenutku nekje v bližini. Denimo, ko opazimo kup smeti, ki ga je nekdo odvrgel, kjer ga ne bi smel, še raje pa takrat, ko na parkirnem mestu, ki je namenjeno invalidom, parkiran avto, ki tam nima kaj početi.

Vozniki velikih, močnih in dragih avtomobilov so, kar se tiče (ne)upoštevanja cestno prometnih pravil in preveč samozavestnega parkiranja v smislu, češ, kaj mi pa morete, še posebej na slabem glasu. Seveda ne gre posploševati kar vse vprek, ampak vseeno je med njimi žal precej takšnih, ki s svojo agresivno vožnjo, predvsem pa aroganco in parkirno nekulturo, tovrstne predsodke samo še poglabljajo, pri čemer svoje doda še morebiten kanec zavisti, kajti, resnici na ljubo, ljudje napačno parkiranje še vedno lažje odpustimo vozniku Fička, kot pa vozniku dragega BMW-ja, Mercedesa, Audia, ali kake druge velike pločevinaste zverine.

Kljub nasprotnemu prepričanju večine voznikov, pa se na limanice občinskih redarjev včasih ujame tudi kak tak »nedotakljiv« voznik velikega in dragega vozila, ki brezobzirno parkira na parkirnem mestu za invalide. Tako kot se je to danes primerilo na parkirišču pri občini, neposredno za policijsko postajo, kjer so občinski redarji oglobili črnega BMW-ja.

Zato bi lahko rekli, da je dan, kot je današnji, eden redkih, ko imamo občinske redarje radi oz. jih imajo radi vsaj očividci dogodka, ki so ob vsem skupaj doživeli pravo malo zadoščenje, ki pa je v bolj slabo tolažbo vseh invalidov, ki so v dopoldanskih urah za občino morda zaman iskali prosto parkirno mesto.