Naslovnica / POUDARJENO / Kamničani na K24 – krožni poti po koroških vrhovih

Kamničani na K24 – krožni poti po koroških vrhovih

Črna na Koroškem – V soboto, 25. 7. 2020, smo se ob šesti uri popoldne v Črni na Koroškem dobili štirje tekaški prijatelji z namenom, da se odpravimo na krožno pot, ki poveže pet koroških vrhov: Peco, Olševo, Raduho, Smrekovec in Uršljo goro. 90 kilometrov in 5300 metrov višinske razlike. V nedeljo ob dveh popoldne smo bili trije po 17 urah teka in treh urah, ki smo si jih na poti vzeli za hrano in počitek, spet nazaj na izhodišču. Zadovoljni in utrujeni.

Letošnje leto je pač zaznamovano z odpovedjo skoraj večine športnih prireditev, sploh tistih množičnih, kamor spadajo tudi teki, ki smo se jih sicer nameravali udeležiti. Matjaž Šerkezi – Šerki, Boštjan Erjavšek – Beli, Žiga X. Gombač in Tadej Trobevšek smo se tako odločili, da si izziv postavimo sami. Koroška tekaška pot je bila zelo dobra izbira. Markantni vrhovi, grebenske poti, čudoviti razgledi, neokrnjena narava. In izziv; premagati pot v manj kot enem dnevu.

Začeli smo z goro kralja Matjaža, Peco. Pri koči pod njo smo naredili krajši postanek in ravno na vrhu ujeli čudovit sončni zahod. Gora je terjala svoj davek, Žiga se je namreč zaradi bolečin v nogi odločil, da se vrne nazaj in dokončanje poti prepusti kamniški ekipi. Tema je počasi legala na hribe, mi trije pa smo s čelkami nadaljevali pot s spustom s Pece proti Koprivni in od tu proti Olševi. Ujeli smo štiri tekače, ki so bili na isti poti, si izmenjali par besed in zagrizli v hrib. Na vrhu grebena sendvič in naprej proti Slemenu, od tu pa proti Raduhi. Ta nas je pošteno izmučila, še posebej spust, poln spolzkih kamnov in skal. Ob pol štirih zjutraj smo pritekli do Koče na Loki, tu pa presenečenje. Koča je bila razsvetljena in odprta. Lokalni mladci so ga pač žurali, prijazna gospodična za šankom pa nam je z veseljem postregla s tremi velikimi skodelami tople goveje juhe. Nihče od nas še ni pil boljše, najbrž zato, ker smo bili na poti že skoraj deset ur in so kilometri naredili svoje. Čakal nas je dolg greben proti Smrekovcu, vmes pa začudeni pogledi krav, ki so, tako kot mi, čakale dan in si najbrž mislile svoje. Spet se je prikazalo sonce, po tleh jutranja rosa in po treh urah in pol smo v koči pod Smrekovcem jedli ‘pisker’ in štrudl. Kako sta bila dobra. Samo še Uršlja gora. A ni bila tako blizu, čeprav se je zdela kot na dlani. Že pot čez gozdove se je vlekla, na koncu pa še v breg. In končno pogled na celotno pot, ki je bila za nami, z vrha se vidi celoten krog, s ponosom smo se ga nagledali. Do Črne nas je pripeljal dolg spust in na koncu še nekaj ‘normalne’ ceste. Pa smo bili spet pri avtomobilih, zadovoljni in utrujeni.

Matjaž je takole zapisal: »Tek po koroških vrhovih, kjer sem kot otrok začel spoznavati planinski svet in kasneje skupaj z alpinisti pretaknil vsako luknjo. Spomini oživijo, spomini na tiste mrzle bivake na Knepsovem sedlu na Peci, ko sva z Mihom čakala lepo vreme in nama je čez noč skozi ključavnico nametalo pol metra snega. Spomini na Olševo, kjer sem s svojim učiteljem geografije raziskoval Potočko zijalko. Spomini na Raduho, kjer skoraj ni metra stene, ki je ne bi preplezal in pustil svojo sled, včasih začrtano čisto na novo. In potem pot proti Smrekovcu, ko te skozi veje dehtečih smrek pobožajo jutranji sončni žarki in ti ogrejejo srce. Pa tisti hudičev vzpon proti Uršlji gori, ki mu ni konca, a veš, da te na vrhu čakata hčerka in sin. Kot nekoč, ko sem sam čakal svojega ata, ki mi je razkril ta svet lepot. Tokrat vse to v družbi prijateljev in tako na dolgi poti grta pa dovta, včasih okuvo ‘n okuvo, številni metri postanejo samo številke in čas nič ne pomeni. Pot brez prijateljev bi bila le še ena tistih objav na družbenih omrežjih, brez srca in duše, prazna, kot bi bil prazen »pleh« na vrhu Triglava, brez vrednosti simbola, zgodovine, korenin in spoštovanja.«

Midva z Boštjanom se strinjava, da je sama pot brez družbe prazna, saj smo ljudje tisti, ki naredimo zgodbo. Tokratna je bila sproščena, polna hudomušnega zbadanja, pa tudi pogovorov, ki jih v kakšnem drugačnem okolju ne bi bilo. Vsi trije smo veseli, da smo zmogli, in to brez poškodb. In hvaležni svojim ženam, da nas podpirajo, ko v jutrih ali poznih večerih nabiramo kilometre in višinske metre okoli Kamnika, namesto, da bi bili doma. Tako smo še malo lovci, ki moramo iti vsake toliko časa v divjino, lovit vsak svojega mamuta. Tokrat smo ga ujeli. Do naslednjič.

Zapisal: Tadej Trobevšek