Naslovnica / KULTURA / Kamniško kulturno prepletanje

Kamniško kulturno prepletanje

Kot se za mesto, v katerega mestni ulici je živela Podbojeva Jerca, baje ne prav srečno izživeta ljubezen našega, po priimku in čudi prešernega pesnika Franceta, se je na današnji kulturni praznik v Kamniku odvil svojevrsten slavnostni dogodek.

Proslava, ki bi ji kaj lahko rekli tudi predstava, po zamisli Anje Bezlove (Mosquito teater), je s povezovalno besedo mirovniške Majde iz Mengša in še bolj povezovalnimi nitmi (s)tekla kar v Samčevem predoru pod grajskim hribom, kjer se je najbrž vsaj nekajkrat sprehodil tudi, takrat najbrž ne ravno najbolj prešeren, dr. Fig.

Na prizorišču se je zbralo nekaj naključnih in nekaj ključnih sprehajalcev, gledalcev in udeležencev, ki so sodelovali v prepletanjih kulturno pisanih niti, in sicer z namenom, da se v časih, ko naj bi bila (od)tuj(en)ost celo zdrava in zaželena, človek s človekom vsaj za hip znova poveže.

Roka s klobko, klobčič s sosednjim bregom, tam s sosedom. In podaja na drugi breg… Poveže naj se breg z bregom, beseda z besedo, misel z mislijo, nasmeh z nasmehom…

Smejanja, celo glasnega, je bilo namreč kar nekaj, saj so pisane klobke večkrat zgrešile cilj, zaustavile kolesarja, spodaj idočega ali mimo vozeče vozilo, za piko na i so morda manjkale zgolj igrive mestne mačke…

 

Pa vendar, vse skupaj je potekalo v prav prijetno povezovalnem duhu, z neba pa se je smehljalo sonce.

Nitkanje, tkanje, prepletanje… je minevalo ob prebiranju in recitiranju pesmi, ki so nam jih predstavili sodelujoči in nekateri mimo-grede-beroči nastopajoči.

Uroš Koščak nam je prebral svojo avtorsko pesem Ko svet bo rekel lahko noč, Boris Selko, se je spomnil, da je na današnji dan pred pol stoletja na šolski prireditvi uprizoril svoj prvi nastop – takrat le z glasom, brez glasbila – z recitacijo Fantič nima kapice. Svoj nastop, le najbrž z nekoliko bolj globokim glasom, kot pred pol stoletja, pa je ponovil v veselje vseh prisotnih.

 

Nežen, še vrtčevski glasek, se je polotil Župančičevega Ciciban, dober dan! in ga z pomočjo Helene pogumno speljal do konca, na koncu kamniškega kulturnega nitkanja, pa nam je še Majda vsem skupaj zaželela: NAJ BO MIR!

Naj bo.

Kartini Djalil