Naslovnica / POUDARJENO / Kje so meje mogočega – filmski spomenik o športnem osvajanju Grintovca

Kje so meje mogočega – filmski spomenik o športnem osvajanju Grintovca

S projekcijo dokumentarnega filma Kje so meje mogočega ali 20 let tekov na Grintovec in druženjem »prijateljev Grintovca«, se je minuli teden slovesno zaključila več kot dve desetletji trajajoča epopeja o športnem osvajanju najvišjega vrha kamniških vršacev, ki ni krojila zgolj slovenske, ampak tudi evropsko in svetovno zgodovino gorskih tekov.

V dvorani Kulturnega doma Kamnik, ki so jo do zadnjega kotička napolnili »prijatelji Grintovca«, posamezniki in člani društev ter organizacij, ki so, vsak na svoj način,  več kot dve desetletij omogočali eno izmed organizacijsko najzahtevnejših, obenem pa tudi najatraktivnejših gorsko tekaških prireditev,  se je v sredo, 11. decembra 2019, s slovesnostjo in ogledom dokumentarnega filma Kje so meje mogočega, odvilo še zadnje dejanje dvajsetih gorskih tekov na Grintovec, katerega zadnja, dvajseta ponovitev se je odvila letošnje poletje.

Dokumentarni film Kje so meje mogočega, katerega prva različica je nastala kot presenečenje za Dušana in Miro Papež, ki sta bila že od samih začetkov podpornika, nato pa več kot dve desetletji, skupaj s celo svojo družino in številnimi prijatelji, tudi organizacijsko srce zahtevne in veličastne prireditve, prikazuje delček velikega dela in truda vseh 200 prostovoljcev, ki hoče približati gorski tek kot atletsko disciplino z vsemi zahtevnimi organizacijskimi pripravami, izvedbo teka in s slovesno  podelitvijo najboljšim kraljem višin.

Film ni zgolj prikaz organizacije velike športne prireditve, ampak tudi svojevrsten filmski spomenik vsem prostovoljcem, v katerem številni pričevalci, ki so tekom dolgih let sodelovali pri organizaciji teka, razkrivajo zakulisje in svoj prispevek k odlični organizaciji svetovno znanih tekov na Grintovec. Tekih, ki niso bili poznani zgolj zaradi atraktivnosti in zahtevnosti, ampak predvsem po gostoljubnosti in srčnosti za vse tekaške kralje in kraljice višin.

Zbrane »prijatelje Grintovca« ter goste, predvsem pa prostovoljce, ki so mu vrsto let nesebično pomagali pri organizaciji in stali ob strani, je nagovori Dušan Papež, organizator in predsednik Kluba gorskih tekačev Papež, ki je pred začetkom projekcije filma dejal: »Zelo sem vesel, da smo se danes zbrali v tako lepem številu. To je dokaz, da smo se posvetili našemu 20-letnemu Grintovcu in resnično naredili eno, mislim, da lahko rečemo s ponosom, zgodbo, ki odmeva tudi po svetu. Brez vas, vseh tukaj zbranih, ne bi bilo tega, kar smo naredili teh 20 let. Hvala za vse in upam, da se vidimo v hribih ter se bomo Grintovca spominjali z najlepšimi mislimi.«

Nekaj besed o nastanku filma, ki si ga lahko ogledate s klikom na spodnji videoposnetek, so predstavili Špela Papež Zamljen, ki je skupaj s sestro Nino omenjeno filmsko zgodbo nekako tudi zakuhala, Mira Papež, ki je v nadaljevanju s svojimi nepogrešljivimi scenarističnimi idejami, kot na neštetih prireditvah v organizaciji Kluba gorskih tekačev Papež, pripomogla h končni različici filma ter Peter Vrčkovnik, ki je vse skupaj posnel in zmontiral.

Špela Papež Zamljen: »Ideja za film je nastala, ko sva ob zaključku tekov z  Nino želeli  presenetiti očija in mami.  Za osnovo so bili arhivski posnetki filma Kralji višin. Scenarij je bil tak, da v film vključimo pričevanja številnih pomočnikov , ki ste na tak ali drugačen način sodelovali pri   tekih. Seveda pa je bilo, kot je zmeraj pri nas,  vse na tesno s časom. En posnetek  z njunimi vnučki sem naredila kar sama. Oči in mami  sta dala tudi izjave, a nista vedela, da je za film,  izjave naj bi bile za oddajo Na lepše.  Cel avtobus prijateljev Grintovca smo šli navijat na Veliki Klek in po vrnitvi smo se zbrali na Piknik centru pri  Jurju.  Tam je bila projekcija filma in veliko presenečenje za očija in mami, ki smo jo zaključili še s torto, ki sem jo pekla pozno v noč. Na tem mestu se zahvaljujem vsem, ker ste se vsi z veseljem odzvali in skrivnost držali zase, da je presenečenje res uspelo.«

Mira Papež: »Presenečenje je popolnoma uspelo, film mi je obležal na duši. Z Dušanom sva se zmenila, da ga še nadgradimo.  S Petrom  Vrčkovnikom smo potem pripravili še dodatni scenarij, posneli prizore priprav  in tekmo 20. teka. Žal nam jo je zagodlo vreme, zato so posnetki samo do Kokrskega sedla. Dodali smo še  nekatere  pričevalce. Film je retrospektiva, kjer se prepletajo pretekli teki  z 20. tekom. Peter Vrčkovnik in ekipa je vse posnela, Peter je opravil montažo in režijo. Jaz pa ne bi bila jaz, zato  sem dodala  še podnaslove ter  lepe misli in iztočnice.  Film je vreden ogleda, uživajte!«

Peter Vrčkovnik: »Film je preplet zgodb, ki so se v dvajsetih letih odvile okoli osrednjega dogodka, teka na Grintovec. Na tej poti se film najprej dotakne športnih zanesenjakov, ki so se pred tolikimi leti lotili zahtevnega izziva, z njim rasli ter ustvarili odmevno športno zgodbo. Športno zgodbo so spisali tekmovalci, ki so na poti do najvišjega vrha Kamniško-Savinjskih Alp premikali meje fizičnih in osebnostnih zmogljivosti. Meje zmogljivosti pa so se premikale tudi znotraj družine, ki je bila vsa ta leta gonilna sila dogodka. Na čelu nje je prav gotovo zgodba glavnega organizatorja Dušana Papeža, ki dokazuje, da je povezanost in strmenje k istim idealom pot do uspeha. To je zgodba o premikanju meja v duhu povezovanja, sodelovanja, ljubezni in strasti ter neizmerni naklonjenosti naravi.«

Po ogledu filma se je župan Matej Slapar družini Papež in Klubu gorskih tekačev Papež, obenem pa tudi vsem prostovoljcem, ki so sodelovali pri organizaciji, ne le dvajsetih tekov na Grintovec, ampak tudi svetovnega in evropskega prvenstva v gorskih tekih na Veliko planino, zahvalil in jim izročil za izjemno organizacijo dvajsetih tekov na Grintovec, saj so z uspešnimi gorsko-tekaškimi zgodbami naši občini dodali poseben pečat in jo popeljali izven njenih meja, vse skupaj pa pospremil z besedami:

»Pol leta po tekmi ste napolnili celotno dvorano Doma kultre Kamnik in to veliko pove o tem, da so vsi tisti, ki so vam pomagali, še vedno z vami. To veliko pove predvsem o vas gospod Duško Papež. Pove to, da ste vedno držali besedo in vse tekme izpeljali tako, da so bili tudi tisti, ki so sodelovali, zadovoljni in so po vseh teh letih še vedno z vami. Mislim, da je takšna prireditev in takšen organizator zelo redek. Iskrena hvala celotni družini in vsem prostovoljcem gorskega teka na Grintovec.«

Zahvalo Papeževim in vsem, ki so sodelovali pri odlični organizaciji tekov, sta zbranim namenila tudi direktor Atletska zveza Slovenije Nejc Jeraša. Delegat Atletske zveze Slovenije Tomo Šarf pa se je, odet v (pra)staro hribovsko opravo, malce pošalil, da dirkanje v hribe nikamor ne pelje ter dogodek popestril z zabavnim skečem, nato pa, v upanju, da zgodba z gorskimi teki na Grintovec vendarle še ni končana, simbolično predal delegatsko izkaznico 20. gorskega teka na Grintovec Špeli Papež.

Ob koncu prireditve, ki so jo popestrili tudi stranjski godbeniki, so bili na oder povabljeni predstavniki vseh, ki so bili v vseh teh letih nepogrešljiv organizacijski steber tekov na Grintovec, od gorskih reševalcev, markacistov, časomerilcev, prijavne službe, obdelovalcev podatkov, zdravnikov, reševalcev nujne medicinske pomoči, traserji, časomerilci, skrbniki okrepčevalnic, nosači, redarji, gasilci, godbeniki, sponzorji… Pravzaprav bi morala priti na oder domala cela dvorana Kulturnega doma Kamnik, vendar je bil oder za kaj takšnega premajhen.

Prireditev, ki so jo je s sporočilom družine Papež zaključila povezovalka Barbara Božič: »Dragi prijatelji Grintovca! Grintovški teki niso bili samo vrhunska športna prireditev, polna tekmovalnosti, kjer štejejo samo zmage.

Bili so veliko več … bili so eno veliko srce …  Ostaja velika in nepozabna zgodba,  o kateri bo pisala zgodovina. … pa  vendar, bila je samo preprosta  zgodba o prijateljstvu, ki jo na tak ali drugačen način lahko vzdržujemo …«, se je končala s prižigom svečk na torti ter stoje s skupno pesmijo ter sproščeno druženje ob pogostitvi, ki so jo pripravile članice Društva podeželskih žena Kamnik-Komenda, ob obujanju spominov in iskrici upanja, da se bo grintovška tekaška zgodba živela še naprej.