Na tokratni razstavi si lahko ogledamo dela dveh mladih fotografinj, ki ju je želja po znanju združila v tuji deželi. Projekt, ki sta si ga zastavili, je na prvi pogled povsem očiten. Kot tujki v mestu na severu Evrope skušata opredeliti svoje mesto do tam živečih ljudi, raziskati trenutke, ki jih povezujejo in z njimi morda pokazati tisto najnujnejše – da smo v svojem življenju, ne glede na to kje in s kom smo, pravzaprav večno sami.

Čeprav socialna bitja, ki nenehno iščejo in potrebujejo bližino drugega, smo ljudje tudi v družbi drugih pogosto v svojem svetu. Komunikacija nam omogoča izmenjavo mnenj, z besedami skušamo opisati čustva, misli, včasih celo naše najintimnejše skrivnosti. Vendar prej ali slej pride trenutek, ko se nam zazdi, da razen nas samih nihče ne more povsem razumeti našega življenja in bitja. Tako se vsakodnevno srečujemo z družinskimi člani, prijatelji, znanci in neznanci, se pogovarjamo ali le bežno s pogledom zaslutimo, da je nekdo pravkar šel mimo nas. Ostajamo pa varno v zavetju svojega intimnega sveta.

Egon Bajt