Naslovnica / NOVICE / Koliko bi jih Hitlerju mahalo še danes?

Koliko bi jih Hitlerju mahalo še danes?

V parku Evropa je v popoldanskih urah potekala občinska slovesnost v počastitev 27. aprila, nekdaj dneva Osvobodilne fronte, zdaj pa Dneva upora proti okupatorju, ki je v park privabila kar lepo množico obiskovalcev in gostov, ki so s praporščaki počastili spomin na borce za svobodo.

Zbrane je pozdravil in nagovoril župan Marjan Šarec, prireditev pa je, s svojim odličnim govorom zaznamoval slavnostni govornik Goran Završnik, ki je povedal:

of201531

Govor slavnostnega govornika Gorana Završnika:

»Za vse, ki smo še živi. Človeško življenje je v primerjavi z večino procesov v naravi izredno kratko. Ko si star 20 in ko prvič pomisliš, da boš nekoč umrl, si rečeš, ah, kje je še to. Potem dosežeš 30 in veš, da nisi niti na polovici in da lahko konkretno vplivaš na dogajanje okoli sebe. Pri štiridesetih si ali pa nisi zadovoljen s svojim dosedanjim bivanjem na tem planetu in takrat je skrajni čas, da nekaj narediš. Ali pa opazuješ, kdaj in kako bo to naredil nekdo drug. Lahko se odločiš za tiho, udobno varnost ali pa udarjaš po bobnu in budiš zaspance. In vedno ti bo nekdo delal: psst! Bodi tiho, večina še spi. Morda pa je udobno spanje naš nacionalni interes? Na vsak način hočemo sami sebe prepričati, da smo narod junakov. No, saj smo imeli marsikoga, ki je budil, ki je, kot se reče, potegnil druge za sabo. Ampak, a smo prepričani, da so vsi okoli njih hoteli poslušati to bobnanje navsezgodaj zjutraj. Marsikateri Mariborčan in še kdo, verjemite, tako takrat kot sedaj, v našem ljubem Maistru ne vidi prav nič pozitivnega. Koliko jih je mahalo Hitlerju, ko se je sprehajal po Maistrovem Mariboru. Koliko bi jih mahalo še danes? Ne vem. Da ne govorimo o partizanih. Iz nekdanjih junakov, ki so se uprli na videz nepremagljivemu sovražniku in bili sestavni del zavezniških sil v borbi proti fašizmu so sedaj za marsikoga postali nekakšni glasniki propadle revolucije, zgolj del državljanske vojne, neorganizirana tolpa, ki je kradla hrano po kmetijah in zaradi katerih so potem okupatorji streljali talce. Po deset, dvajset, pa tudi petdeset za enega njihovega padlega soldata. Ampak, spoštovani, vprašajmo se, ali ni normalno in dovolite mi, prav, da se vsaj nekdo upre takemu sistemu, ki dovoljuje streljanje talcev. Terorju. Nismo bili prav visoko na lestvici popularnih ras v takratnem Rajhu. Tudi Slovane streljajo, mar ne? Vojna, kakršna koli, je slaba stvar. Streljati na človeka je narobe! Požgati vas je podlo, pobiti otroke pa najbolj zavrženo dejanje v našem univerzumu. Za vse in za vsakogar. Pa vendar se to ponavlja znova in znova. V tem trenutku. Na tem mestu nočem zgolj populistično ponavljati za bolje obveščenimi, a se bojim da imajo poznavalci Bližnjega vzhoda prav. Nova velika vojna je že tukaj. K nam bo prišla, če ne prej, s prvim begunskim taboriščem. Ko se bomo morali opredeliti, ali so bolj važni begunci ali turisti, če parafraziram današnje naslove v dnevnem tisku. Zelo na hitro odločiti in ne čakati drugih, ali se gre na proslavo ali ne. Danes ste to občutili na lastni koži. Leta 1941 so se morali mladi fantje, pa tudi zreli možakarji, tudi celotne družine ali pa fare tudi zelo na hitro odločiti. Odločiti o stvareh, ki jih niso razumeli, za katere niso bili krivi. Posledice so bile strašne. Za obe strani. A ne samo pri nas. Prav povsod se je sodelovanje s poraženci kaznovalo. Nekje so jih postrigli, povaljali v katranu in gosjem perju, nekje med begom postrelili in zmetali v jame. Iz sedanje situacije, ko je kri za enkrat še na varnem v televizijskih škatlah, je to nedoumljivo. Takrat? Ne vem.V tem trenutku se zdi, da imamo v rokah, če že ne škarij, pa vsaj še platno. Če se ozremo po dnevnih novicah, vidimo, da stopnjevanjem različnih napetosti pogosto sledijo mirovne demonstracije tistih, ki jim ni vseeno. Ampak, ali je zanimivo poslušati o nekakšnih pisanih demonstracijah, ki v tem trenutku blažijo nacionalizem in rasizem v Nemčiji, Južni Afriki, Španiji in gotovo še kje? Niti ne. Raje hiramo na kavču in gledamo prevrnjene čolne, daljinsko vodene avione, sprenevedanja politikov in razkazovanje mišic. To nam daje blažen občutek nemoči, pa tudi obveščenosti in nas ohrabri, da lažje govorimo in beremo o, recimo, drevesih, kot boste kasneje slišali govoriti Brechta.Sodobni človek je obveščen o vsem. Kdo nas obvešča? Ne vem. Ko je ob koncu Jugoslavije Miloševič z avtobusi navozil na tisoče kmetov, ki so, zmanipulirani od bogsigavedi koga vpili gesla, uperjena proti Sloveniji, nihče od takratnih medijev ni poročal o številnih protinacionalističnih demonstracijah, ki so potekale po večini glavnih mest takratne skupne domovine. Noben časopis ni priobčil malih lokalnih herojev v začetku 90′, ki so še vedno, tu in tam, ohranjali dialog med takratnimi narodi. Niti takrat, ko  je kateri od njih izginil za zmeraj. Zavladali so nacionalisti in njihovi nacionalizmi. Srbski, hrvaški … in slovenski. Geslo Slovenija, moja dežela, ni bil turistični slogan, ampak učinkovita nacionalistična kampanja, ki je naši prijazni, desno bežeči kokoški dala krila, vikendaškim nakupovalcem kinder jajčk in makaronov v Celovcu pa nov smisel življenja. Pred dvema tednoma sva z Anjo stala pod razcvetelo, dvajsetmetrsko betonsko lilijo v Jasenovcu. Malo stran stoji parni vlak z zamreženimi okni. Menda so ustaši vsak transport pričakali s kladivi, tako, malo za rekreacijo. Vsak tak spomenik, kjer koli na svetu, služi samo zato, da jih ne bi bilo treba postavljati še več. Pa jih je že na tisoče in tisoče. Zgodovina je za zgodovinarje in filozofe, ne za politike. Naj bo praznik upora last tistih, ki si upajo.«

V kulturnem programu slovesnosti so nastopili: recitator Jonas Tomšič, Lukas Prasis, Klara Koprivec, Teja Poljanšek in Matija Kovačič, Jure Ftičar in Mestna godba Kamnik, župan Marjan Šarec, Goran Završnik in predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Matevž Košir, pa so k spomeniku revolucije simbolno položili venec ter se, skupaj s praporščaki, poklonili vsem borcem za svobodo.

of2015241