Naslovnica / NOVICE / Miklavž je obiskal pridne in tudi nekoliko bolj navihane kamniške otroke

Miklavž je obiskal pridne in tudi nekoliko bolj navihane kamniške otroke

Pod malograjskim pobočjem v središču Kamnika se je nocoj znova zbrala nepregledna množica otrok in staršev, ki so z veliko nestrpnostjo pričakali prihod Miklavža, prvega izmed darila nosečih decembrskih dobrih mož.

Kamniško Miklavževanje pod Malim gradom so tudi letos, kot že vrsto let zapored, pripravili prizadevni člani in članice Kulturnega društva dr. Franceta Steleta iz Tunjic, ki so, v zameno za milodare, razen za zabavni program, poskrbeli tudi za nekaj malice in okrepčila.

Sicer nismo preverili, če je bil na voljo tudi znameniti močeradovec, zavoljo katerega so Tunjičani v Kamniku še posebej v čislih že od časov, ko so, kot zadnji varuhi tradicije, po mestnih ulicah z volom vozili truplo dobro obdarjenega Pusta, ampak te navade so že zdavnaj (skorajda) pozabljene, bržkone pa je za tovrstno tradicijo skrbela kaka druga tunjiška kulturna sekcija.

Za lažje, predvsem pa bolj zanimivo, napeto ter nenazadnje tudi vsaj nekoliko poučno čakanje na prihod Miklavža, dobrega moža, ki ga nekdaj, pred obdobjem brezobzirne komercializacije tovrstnih mitoloških oz. potrošniško-dobrodelnih bitij, ni nihče videl, so poskrbeli otroci z igrico Poldeta iz Suhadol (Leopold Suhodolčan) – Veliki paket.

Igrico so s posebej velikimi očmi in zanimanjem ogledali vsi otroci kamniških poštarjev, nauk zgodbe pa se, če ga na hitro povzamemo nekoliko po svoje, skriva v tem, da je z velikimi paketi križ, saj so, spričo prevelikih količin odpadne embalaže, ekološko sporni, običajno pa vsebujejo zgolj pisan ništric na katerega se lovijo pohlepneži oz. da je skromnost lepa čednost.

Po poučni igrici je, po stopnišču z Malograjskega hriba skupaj s svojim peklensko angelskim spremstvom, prišel težko pričakovani Miklavž, ki je zbrane, kot je to njega dni prav rad počel tudi prvi državni parkelj, najprej nagovoril, nato pa se, medtem ko so Mali grad razsvetlile rakete, komajda zdrenjal med cukrov ter selfijev željne mladeži, ki je veselo vriskala.

Malo od zadovoljstva, vsaj malo pa tudi od strahu pred parkeljni, ki pa nikomur niso hoteli nič žalega, četudi je bilo med mularijo moč najti tudi kakega precej navihanega pamža, ki je Miklavžu napisal kaj čudno pismo z željami, ki pa je bilo k sreči še pravočasno prestreženo.

V glavnem, bilo je prav luštno, zdaj pa počakamo le še na Božička, dedka Mraza in župana s steklenico šampanjca, pa bo leto znova naokoli.