Naslovnica / NOVICE / O desetem teku na Vovar, ki ga ni bilo
Sanja Kukovič rešuje čast svoje družine. Bravo, punči!

O desetem teku na Vovar, ki ga ni bilo

Druga sobota v maju je na Brezjah že leta namenjena največjemu vaškemu prazniku – teku na Vovar.

Letos bi obeležili okroglo, deseto obletnico – če nam vsepovsod grozeči virusi ne bi tega preprečili. Vladne uredbe so nas namreč prikrajšale za izkušnjo, ki je za vse udeležence in njihove podpornike izjemnega pomena. Kajti tek na Vovar ni le tek. Je preizkušnja volje, moči, poguma, vztrajnosti, trdega treninga, vere vase in v svoje sposobnosti ter nenazadnje povezanosti in složnosti vaščanov.

Brezjani ga vsako leto težko čakamo. A tokrat ga nismo dočakali. Ob devetih zjutraj je ovinek, na katerem se vsako leto zbere tekaška karavana, sameval. Tudi sicer je bil dan tih in miren. Le sem in tja si srečal človeka, ki se je podal na vrh vaškega očaka. Sam ali v dvoje. Spregovoril si z njim besedo ali dve in že si jo ubral po svoji začrtani poti. Z mešanimi, na trenutke neznanimi občutki …

Zakonca Lužar vrh Vovarja, ki sta tokrat otrokoma namesto vzpona dovolila, da pomolzeta sosedove koze.

Namesto tekaškega piknika, ki ga Brezjani vsako leto začinijo z golažem in pečenim odojkom, si letos lahko pred hišami opazoval družine, ki so si vzele čas le zase. Zakurili so v vrtnem kaminu, spekle kak čevapčič, morda pico ali kaj pocmarile v »saču«. Na obisk so si dovolili priti le najbližji sorodniki. Da bi pod orehom posedeli s sosedi, si že težko zapazil.

 

Druga sobota v maju je bila letos drugačna. A vaščani niso pozabili, čemu je bila v preteklosti posvečena … Prepričani so, da bodo še prišle sobote, ko bo vse tako, kot mora biti. Do takrat pa ostajajo povezani v mislih in upanju na lepše čase …

Napisala: Bojana Lužar

KORNA MUČITNICE

Zjutraj kot norc na Vovar letim,
na polno vse do gat se preznojim.
Razmišljam o koroni
in o tem, če bojo za južno spet makaroni.
Ko pot proti domu zavije,
v želodcu me na polno zvije.
Doma me namreč čaka mama
in vsa druga naporna šolska krama.
Počutim se kot v ječi,
zebe me,
a tati še vedno noče zakuriti v peči.
Že zdavnaj rad bi šel spat,
a mami še nima dovolj šolskih debat.
Ažbe Lužar, 6. razred