Naslovnica / NOVICE / Ohranjanje starih drevesnih sort dolgujemo vnukom

Ohranjanje starih drevesnih sort dolgujemo vnukom

V Budnarjevi muzejski hiši se je včeraj odvilo zanimivo nedeljsko popoldne, ki je minilo v znamenju predavanja predsednika Sadjarsko-vrtnarskega društva Tunjice Valentina Zabavnika, ki je predaval o pomembnosti ohranitve starih sadnih drevesnih sort. 

Območje Slovenije je nekdaj veljalo za sadni vrt Avstro-ogrske, v večini primerov, pa se gre prav Mariji Tereziji zahvaliti za večino sadja, ki so ga nekdaj, bodisi po ukazu, bodisi zaradi potrebe, posadili naši dedje in pradedje. Nič drugače ni bilo niti na Kamniškem, kjer je bilo nekdaj sadjarstvo dobro razvita in razvejana dejavnost zaradi katere so pri marsikateri hiši, ob slabi letini žita in drugih pridelkov, uspeli preživeti zimo.

Danes, ko se samooskrba gospodinjstev meri predvsem z oddaljenostjo od najbližje trgovine ali trgovskega centra, kjer je na voljo predvsem sadje vprašljivega porekla in kvalitete, je drugače, kajti, če so še pred nekaj desetletji ob hišah rasla sadna drevesa in se bohotili pisani zelenjavni vrtovi, je danes ta dragoceni prostor namenjen t.i. angleški travi in rastlinje, ki ga je bilo nekdaj moč najti pretežno zgolj na pokopališčih. V tem bi lahko videli tudi precejšnjo simboliko, saj z mačehovskim odnosom do sadjarske dediščine, sami sebi kopljemo jamo.

sadje_zabavnik71

Vse to je v svojem predavanju poudaril tudi Valentin Zabavnik, ki je povedal, da imamo v Kamniku za sadjarstvo domala idealne pogoje, nenazadnje pa tudi domovinsko pravico, kajti v Godiču je bil rojen Franc Pirc, priznani sadjar, ki ga v Združenih državah smatrajo za očeta ameriškega sadjarstva, medtem, ko mu pri nas dajemo vse premalo veljave, oz. nanj skorajda pozabljamo.

Starih sadovnjakov in sadnih dreves, katerim se zaenkrat še lahko zahvalimo, da imamo sadja v naših krajih vsaj približno dovolj, čeprav je le-teh vedno manj, kajti obnovi visokodebelnih travniških sadovnjakov s starimi sortami sadja posvečamo premalo pozornosti, zato le-ti povečini počasi in vztrajno propadajo, četudi bi marsikomu lahko pomenili dodaten vir zaslužka.

Na primer: nekdaj so Palovče, kjer se je odvijalo včerajšnje popoldansko predavanje, slovele po svojih češnjah, saj imajo Palovče domala zelo dobre pogoje za pridelavo češenj, ki so jih tamkajšnje ženske nosile prodajat v Kamnik. Večina sadja, ki dozori v naši občini, po besedah Valentina Zabavnika, konča kot surovina za žganje, ki pa je žal, v večini primerov slabše kvalitete, kar je predvsem posledica neznanja. Bi se pa dalo sadje uporabiti in predelati tudi na druge, boljše in donosnejše načine, nenazadnje tudi za čim večje uživanje le-tega, kajti domače, neškropljeno sadje starih sort je namreč vse kaj drugega kot t.i. sadje, ki nam ga, kot domačega, ponujajo trgovski centri in obcestni (pre)prodajalci.

Kot je dejal Valentin Zabavnik v naših krajih, kar se tiče sadja, še vedno živimo na račun dela naših dedov, zato smo dolžni, da z obnovo in zasaditvijo novih travniških sadovnjakov in ohranitvijo starih sadnih sort, dostop do sadja starih drevesnih sort, omogočimo tudi našim vnukom.