Naslovnica / KOMENTARJI / Pisma bralcev / Pismo bralca: Želel sem kupit štruco kruha…

Pismo bralca: Želel sem kupit štruco kruha…

Ker ga radi pečemo doma, sem šel po kvas. Trgovina je blizu, bom vzel še mleko, za latte macchiato. Grem z avtom. Eh, moram še tankat prej. Pridem na pumpo. »PCT mate?«  »Imam CPP in USB ključek s slikami! Bo to ok?« »Ja gosod, sam masko dejte gor.« »Ne nosim maske. A dam lahko roko čez usta?« »Ne, dejte mi kartico in pin mi povejte.« »1819. Ok. Dizla mam«. 

Šibam naprej po kvas. Aja, pa še v knjižnico bo treba prej. Eh.  Spet maska. Le zakaj sem otroke sabo vzel?! 3,6,8 let. Na šaltarju: »Gospod, vsi bomo umrl zarad vas, vse boste okužu…« »Gospa, ne bom, sam knjige bi rad vrnu.« »Ne, brez maske ne morte! Bom klicala policijo.« Otroke pošljem po knjigice. So že veliki, Karina, najstarejša vse zrihta. Bravo mala. Medtem na blagajni, vmešata se dva gospoda, enega poznam. Z masko do čela me žali, mi dirigira, očita. Sam ostajam miren. »Gospod, mu rečem, povejte mi, kar mi mate za povedat, pol me pa pustite pri miru.« Gospa na recepciji kliče policijo. Odgovor negativen: »Gospod ne krši ničesar,” se sliši preko telefona. No shit, Sherlock.  Končno mi pustijo plačat letno članarino in vzet nekaj knjig. Otroci nemo opazujejo fotra. Tukaj se bo marsikdo zgražal, zakaj to počnem pred malimi? Ker želim, da vedo, da je nekaj hudo narobe.

Pozabimo kvas. Pustimo dizel. Če preskočim čas, sedaj virusa ni. Ljudje mi ne težijo več. Ne skačejo v mene (tudi fizično ne več), ne gledajo me s tistimi velikanskimi obsojajočimi očmi, ki nemo ždijo nad masko. Ne maltretirajo otrok. Pozabili so, da je virus sploh kdaj bil in se samo še zgražajo na Rusi. Prijazni so do strank, do ljudi, ker so lahko agresivni na drug način. Do nekoga oz. nečesa, ki ga ne poznajo. Nov virus se imenuje tujec na vzhodu.

Res želite živeti v svetu, ki potrebuje sovražnika? Se res želite opredeljevat, kljub temu, da se vam še sanja ne kaj je res in kaj ni?  Če se kaj lahko naučimo iz zgodovine je to, da spoštujmo mati naravo, bližnjega in prijatelja. Nasmehom na obrazu ne verjamem več, ker sem pozabil kako izgleda. Želite, da ta fenomen postane navada? Želite ločevanj na bele in temne?

Si želite vplivati na vašo usodo? Seveda je možno. Zaupajte svojemu srcu. Pojdite na volitve. Hvala.

Rok Zore, Kamnik