Naslovnica / KOMENTARJI / Pisma bralcev / Pismo bralcev: Zgodba o “ugrabljeni” beli mucki

Pismo bralcev: Zgodba o “ugrabljeni” beli mucki

Naša muca je pred nekaj meseci skotila mladičke, ki jih imamo znotraj in zunaj (prost prehod). Vse smo brez težav oddali, vendar smo se odločili jih še nekaj tednov obdržati pri mami in v družbi sovrstnikov. Pred par tedni pa je ena od mladičk nenadoma izginila (nazadnje smo jo videli 19. avgusta zjutraj).

Več dni smo jo brez uspeha iskali in spraševali sosede, nato pa postavili tablo na začetek ulice, da iščemo pogrešano mucko. Čez nekaj dni se je javila gospa, ki je videla tablo, in razložila, da sta mucko s prijateljem 19. avgusta dopoldne opazila na velikem travniku, ki se nahaja tik ob našem vrtu. Ker se je mucka tam zadrževala več ur, sta posumila, da je izgubljena, zato jo je ona vzela domov in poklicala zavetišče Horjul, ki je pristojno za občino Kamnik. Žal ni imela časa spraševati po sosednjih hišah, obenem pa je mislila, da bo zavetišče poskušalo najti lastnika. Še isti dan jo je predala zavetišču.

Ko smo izvedeli za zgodbo, smo nemudoma poklicali zavetišče Horjul, kjer so potrdili, da je mucka res tam, in nam razložili, da so jo cepili in razglistali, nameravajo pa jo tudi čipirati in sterilizirati. Brez navedenih postopkov je ne moremo dobiti nazaj, obenem pa moramo za njen prevzem plačati vse stroške posegov, kar skupaj nanese okrog 350 EUR. Nad odzivom smo bili naravnost šokirani, saj ne moremo verjeti, da kot njeni lastniki ne moremo do nje, ne da bi se na njej prej opravili medicinski posegi, s katerimi se ne strinjamo. Za sterilizacijo smo npr. mnenja, da je pri treh mesecih prezgodnja in škodljiva, o čemer pišejo tudi mnogi strokovni viri; prav tako je zaradi istega razloga ni želela takoj sterilizirati njena nova lastnica. (Mimogrede, ne sterilizacija ne čipiranje mačk po zakonu nista obvezna.)

In kar je še huje, za te neželene posege bi morali plačati precejšnjo vsoto denarja, medtem ko bi morebitnemu novemu lastniku, kateremu zavetišče odda mačka (kar bi se zgodilo tudi z našo mucko, če se je mi ne bi odločili prevzeti), zaračunali le simboličen znesek, npr. 50 EUR. V zavetišču so bili povrh še izjemno neprijazni in so nas že takoj na žaljiv način označili za “šteparje mačk”, čeprav smo preprosto drugačnega mnenja od njih in mačkam privoščimo, da tudi one kdaj postanejo mamice, poleg tega smo mucke oddali brez težav in to v večini primerov ljudem, ki v zavetišču zaradi njihovih neživljenjskih in pogosto nemogočih pogojev niso mogli posvojiti mucka, čeprav npr. živijo na idiličnem podeželju, so veliki ljubitelji živali ipd. Mačka zavetišče praviloma da le ljudem, ki ga bodo imeli zaprtega notri, z zamreženim balkonom (kar je v blokih pogosto nemogoče doseči, ker je potrebno soglasje sosedov), en od posvojiteljev pa nam je razlagal celo, da jih je motilo, ker hodijo v službo in maček ne bi bil pod stalnim nadzorom.

Prejšnji teden smo se cela družina osebno oglasili v Horjulu. Najprej smo v času njihovih uradnih ur pozvonili pred ograjo in nam dlje časa ni nihče prišel odpret, nato se je oskrbnica le javila na telefon in nas hladno odslovila, češ da nam nima nič novega za povedati. Po več prošnjah je le prišla do nas, a dlje od “šteparjev mačk”, obtožb, da mačke verjetno prodajamo (kar ni res, saj smo vse brez izjeme podarili) in da bo poklicala policijo, če se hitro ne odstranimo in nehamo “motiti delovni proces”, nismo prišli, čeprav smo bili pripravljeni na dialog. V skladu z zgoraj omenjenim nas je napadla tudi zaradi dejstva, da našim mačkam omogočamo prost prehod iz hiše, zaradi česar bi se menda morali počutiti najmanj kot kriminalci (po njenem bi morali mačko zunaj dati na povodec). Naše mucke nam ni pustila niti videti.

Ker se zavetišče ni odzvalo na dopis, ki jim ga je ta teden poslal naš odvetnik, v katerem jih je pozval, naj mucko nemudoma vrnejo (in da pravne podlage za obvezno sterilizacijo in čipiranje ni), in ker nam očitno še vedno ne želijo vrniti mucke, ki je zdaj že več tednov zaprta v kletki, razmišljamo tudi o tožbi in objavah v medijih, tako da če kdorkoli ve, na koga se lahko obrnemo po nasvet ali usmeritev, bomo zelo hvaležni. Hvaležni bomo tudi, če bi kdo z nami delil svojo izkušnjo s kakšnim od zavetišč. Vsem ostalim pa našo zgodbo posredujemo v vednost in v prvi vrsti opozarjamo – če najdete žival, za katero menite, da je izgubljena in ni videti podhranjena, bolna in/ali neurejena, najprej pojdite do sosednjih hiš in povprašajte, če jo kdo pozna, nato obvestite lokalno glasilo, ki lahko objavi oglas, potem pa je tu seveda tudi možnost, da za žival poskrbite vi ali ji sami poiščete novega lastnika. Za predajo zavetišču se odločite šele, ko ste izčrpali vse druge možnosti.

Jana in Jan, Kamnik
(podatke hranimo v uredništvu)