Naslovnica / KOMENTARJI / Pisma bralcev / Pohvala zagnanim planincem, ki čistijo pogorišče Kocbekovega doma na Korošici

Pohvala zagnanim planincem, ki čistijo pogorišče Kocbekovega doma na Korošici

V soboto 4.11.2017 sem od doma v Kamniku pogledal proti Kamniškim planinam, toda žal nič videl. Bilo je vse megleno, tako da sem se odločil za en hitri skok,  samo do Kamniškega sedla.

Avto pustim v Kamniški Bistrici pred domom in za vsak slučaj, kakšna čokoladica več, če pa me slučajno pot zanese še na Planjavo. Že v samem štartu, se je megla trgala in me dražila z jasnino in občasnim jasnim vrhom Planjave.V Klinu se odločim, da zavijem desno in grem proti Srebrnemu sedlu in dalje proti Planjavi.

Veter, megla in občasna jasnina so se menjali iz sekunde v sekundo in ko končno pridem na vrh sedla je bila vidljivost morda 100m ali pa kak meter dlje.
Gledam levo, nazaj proti Kamniški Bistrici, gledam naprej proti Planjavi in gledam desno dol proti Kocbekovemu domu pod Korošico. Seveda vse v megli in kamorkoli se odpravim bo vse megleno si rečem in odrinem proti požganemu domu pod Korošico. Ker ga v živo “požganega” planinskega doma še nisem videl, grem pogledati, kako resnično hudo je.

Bolj se bližam domu na Korošici, bolj se megla dviga, bolj mi je jasno, da je dom samo še bleda senca samega sebe oz. ruševina za podret.

Pretečem še zadnje metre, čudovite vijugaste poti med nizkimi borovčki, ter stopim na ravnino in dom je pred menoj. Ko vidiš to razvalino, te resnično zaboli srce. Prej je od daleč dom izgledal, kot mogočna kovinska trdnjava, dandanes pa… žal, ne najdem besede.

Resnično mi ga je žal.

Tega uvoda nisem napisal zaradi tega, da bi vam napisal zgodbo, kako sem šel malo tekati naokoli in kako sem v megli prečil srebrno sedlo. Ne!
Presenetilo me je, ko sem prišel do Kocbekovega doma. V vetru, mrazu in megli je pred domom delalo 15, morda 20 ljudi in na roke odstranjevalo pločevino, odnašali pogorele ostanke na en kup, ožgani les na drugi kup.

Ne mu, ne bu, le kratek pogled, da je prišel nek zmrznjen tekač mimo, bolj zaradi firbca na nenamerno izbrano lokacijo, so oni delali brez prestanka.

To mi je dalo upanja, da bo dom saniran prej, kot sem si mislil. Res čestitke in pohvale tem fantom, tam na mrazu, vetru in megli nesebično delajo in se trudijo popraviti, kar se da. Vse na roke, nič mehanizacije. Še to ne vem, ali so prišli peš, ker je bilo okoli doma polno nahrbtnikov, ali jih je pripeljal helikopter.

Fantje!

Vse čestitke za trud in požrtvovalnost! Tako bomo imeli tekači oz. pohodniki ponovno kje dotočiti svoje bidone oz. pohodniki kje prespati, ali pa pojesti kak obrok.

Hvala vam!

Tekst in foto : Tomaž Cukjati