Naslovnica / NOVICE / Poklon padlim borcem na Prevojah v Zgornjem Tuhinju

Poklon padlim borcem na Prevojah v Zgornjem Tuhinju

Združenje borcev za vrednote NOB Kamnik in Tuhinj je že sedemnajsto leto zapored pripravilo spominsko slovesnost pri spomeniku 192 padlim borcem v Zgornjem Tuhinju, med katerimi sta bila tudi vodja ameriške vojne misije kapetan Charles Fisher in dr. Peter Držaj, ki sta 26. decembra leta 1944 padla v vasi Češnjice.

Ob tej priložnosti je zbrane sprva pozdravil predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik Dušan Božičnik: »Spoštovane tovarišice in tovariši, gospe in gospodje, spoštovani gostje, lepo vas pozdravljam v imenu Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik. Ne morem mimo včerajšnjega državnega praznika, dneva samostojnosti in enotnosti, z vprašanjem, ali smo ga Slovenci res dojeli in počastili ker na zunaj tega ni bilo čutiti, vsaj zastave na naših domovih tega niso potrjevale? Zato je pomembno, da se danes spominjamo zgodovinskih dogodkov in počastimo padle borce, ki so pokopani  v tem skupnem grobišču, in sicer 192 znanih in neznanih partizanov, ki so padli na območju Menine planine, med njimi je 48 padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja ter padlim domačinom med NOB v teh krajih. Med njimi je tudi narodni heroj Martin Kotar, komandant Tomšičeve brigade, ki je padel v soteski Tesnice pri Vrhpolju pri Kamniku ter vodja ameriške vojaške misije kapetan Charles Fischer. Njim moramo biti neizmerno hvaležni, da lahko danes svobodno izražamo svoja mnenja v slovenski besedi in pojemo slovenske pesmi. Dolžni smo ohraniti vrednote, za katere so se ti ljudje borili v letih 1941 do 1945. Slava jim! Ob koncu naj vam zaželim srečno novo leto 2019, naj bo polno sreče, zadovoljstva, zdravja in predvsem miru med nami.«

Predstavnik Veleposlaništva Združenih držav Amerike, podpolkovnik Klaudius Robinson je v slovenskem jeziku pozdravil vse navzoče in orisal dogodke ter pogumna dejanja Charlesa Fischerja.

Župan Matej Slapar je ob tej priložnosti dejal: »Vsako leto se na tem mestu zberemo zaradi spominov. Spominov na sovražno ofenzivo, ki je pred 74 leti divjala v Tuhinjski dolini. Spominov na gorje in trpljenje, ki so ga med tistimi boji doživljali partizani. Spominov na pogum in predanost. Spominov na vse, ki so zastavili svoja življenja. In te spomine smo dolžni varovati. Dolžni zaradi vsakega posebej, ki je zvestobo svojemu narodu plačal z življenjem. Dolžni zaradi naših predhodnikov, ki so vseskozi neumorno dokazovali, da je lastna pot za ta narod najboljša. Zaradi nas samih, našega dostojanstva, ponosa in samozaupanja. Dolžni zaradi mladih in prihodnjih rodov, ki morajo razumeti, da svoboda ni samoumevna in, da se je potrebno nasilju in nestrpnosti upreti. Večkrat smo to že zmogli, ne nazadnje pred 28-imi leti, ko je sen našega naroda postal resničnost. In verjamem, da bomo to zmogli tudi v prihodnje. Prihodnost, ki jo ustvarjamo in ki jo bodo bolj kot mi doživljali tisti, katerih čas šele prihaja, ne more biti samoumevna posledica naključnih dogodkov. Prihodnost mora biti osmišljen projekt razvoja našega naroda, pod okriljem najbolj plemenitih izkustev sodobnega sveta. Prihodnost je lahko le posledica strpnega dialoga, povezovanja, solidarnosti, iskrenosti. In ne samo v teh prazničnih dneh, ampak tudi v letu, ki že nestrpno trka na vrata, vam želim predvsem veliko tega. In vam voščim vsega dobrega in lepega. Srečno!«

Slavnostni govornik, akademik ddr. Rudi Rizman pa je povedal: »Nahajamo se na mestu, ki se je, tako kot številna druga v naši domovini in drugod v okupirani Evropi v času druge svetovne vojne, v zgodovino vpisalo kot velika tragedija. Po svoji krutosti so še posebej izstopali dogodki, ki so se proti samemu koncu druge svetovne vojne odvijali v Tuhinjski dolini v času, ko se je odvijala ofenziva SS divizije Galicija. O zločinih te divizije govori obeležje oziroma grobišče v Tuhinju, kjer počiva 192 borcev. Letos je minilo 74 let, ko je za božične praznike v bližnji okolici padlo 17 partizanov, prav v Češnjicah pa sta bila ustreljena partizanski zdravnik dr. Peter Držaj in vodja ameriške misije kapetan Charles Fisher. V času omenjene ofenzive sta padla še dva druga ameriška oficirja, in sicer Julius Rosenberg in Ernest Knoth ter dva britanska oficirja major Mathews in poročnik Edward Parks.  Omenimo, da so okupatorji na istem mestu, kjer so jih zajeli, ustrelili tudi 18 ujetnikov v Šmartnem v steblevski gmajni za Nevljico, kar je predstavljajo tudi hudo kršitev mednarodnega vojnega prava. Ob vsem omenjenem je na mestu vprašanje, kaj to brutalno zgodovinsko dejstvo pomeni in predstavlja današnjim generacijam? In to ne samo iz dolžine pietete do prezgodaj in tragično pokončanih življenje, ki po večini niso dočakali niti Kristusove kratke dolžine življenja, temveč tudi zaradi našega vedno bolj pogostega spraševanja, ali se lahko podobna usoda poigra tudi z našimi življenji še posebej pa z življenji naših otrok in vnukov oziroma vnukinj?«

»Ker sem po naravi optimist, bi tudi vas rad nagovoril v tem duhu, vendar se bojim, da v tem primeru ne bi bil povsem iskren. Optimizem v smislu pozitivnih prizadevanj, da se tako preprosti ljudje kot vodilni politiki s svojimi dejanji in ravnanji zavzemajo za sodelovanje, toleranco in miroljubno reševanje nastalih problemov v njihovih medčloveških in meddržavnih odnosih, da prisluhnejo drug drugemu in ne le samemu sebi. Ali, če povemo drugače, da na tak spoštljivi in ne izključujoč način bogatimo tudi sami sebe in da na tak način prispevamo k sožitju ter stalnemu napredovanju družbe. Seveda pa je na mestu tudi kritična oziroma pesimistična drža, ki ne pomeni, da se je treba enostavno prepustiti temu, da nam je slabo že v naprej usojeno. Za razliko od, na primer naravnih katastrof, na katere pa se je mogoče tudi do neke mere pripraviti in obvladovati njihove potencialne posledice, pa so vojne in podobni človeški konflikti nekaj, kar je povsem odvisno od odločitev ljudi, natančneje od vladajočih političnih elit in takšnega ali drugačnega ravnanja držav. V tem smislu razumem pesimizem kot opisovanje in razmišljanje o miru nenaklonjenih idejah, ki jih poznamo iz zgodovine, s katerimi se je treba najprej spopasti in tudi zoperstaviti njihovemu udejanjanju. Ker se vse skupaj začne z besedo, ni težko napovedati, kam in do česa pripelje za razliko od dobre sovražne besede.«

 

»Teh zadnjih, zaradi katerih so ne le zgodovinarji resno zaskrbljeni, pa je vedno več in vse bolj spominjajo na »besede«, ki so se v času pred izbruhom prve in druge svetovne vojne »spremenile v meso«. Tudi preprosti človek seveda ve, da se iz sovražnega govora ne more roditi nič dobrega. Na njihovo širjenje ta čas ne opozarjajo le tisti, ki se poklicno ukvarjajo z zgodovino in družbenimi vedami, temveč tudi, še posebej ob različnih obletnicah začetka in konca obeh svetovnih vojn, take svetovne politične avtoritete, kot so predsednik Evropske komisije, predsednika Nemčije in Francije, generalni sekretar Organizacije združenih narodov in številni drugi. Upajmo, da bodo ljudje namesto političnim demagogom in populistom vseeno raje prisluhnili omenjenim svarilom in se ne bodo pustili zapeljati včasih tudi mamljivim besedam, ki v končni posledici pripeljejo družbe v nesrečo, kaos, državljanske vojne in spopadanje med državami. Žal smo prvim, upajmo, da samo začasnim zmagam take politike, že priča v nekaterih sosednjih državah, še bolj pa nas lahko skrbi, da so na čelu največjih držav v svetu, od Kitajske, ZDA, Rusije, Indije in Brazilije, politiki, ki se sklicujejo na to, da so nad zakoni in niti ne skrivajo svojega sovražnega odnosa do demokracije in temeljnih civilizacijskih ter človekovih pravic.”

“Če se iz zgodovine, kot učijo veliki modreci človeštva, ne bomo česa naučili, nas v resnici ne čaka nič dobrega, vendar verjamem, da je današnja prireditev na tem mestu, kot tudi podobne druge po Sloveniji in v svetu, prava priložnost, da opozorimo na to, kako se vojne začnejo in tudi, kako se jim je treba in se jim je mogoče zoperstaviti. Vojne začnejo in končajo ljudje in zato ne smemo zamuditi nobene priložnosti, da jim ljudje, upoštevajoč zgodovinske izkušnje, rečemo odločni – NE. Tako kot bi to danes, če bi bili po nekem čudežu z nami, naredili kapetan Charles Fisher, dr. Peter Držaj in številni drugi borci, ki počivajo na tem in drugih krajih.«

 

V kulturnem programu so sodelovali pevci Kvarteta Krt, Častna enota Slovenske vojske in Kulturno-zgodovinsko društvo Triglav. Za preplet misli in besed je poskrbel Tone Ftičar.

 

Besedilo in fotografije: Občina Kamnik