Naslovnica / KOMENTARJI / Pisma bralcev / Razmišljanje: Lahko živimo etično, dokler ne kršimo lastne vesti?

Razmišljanje: Lahko živimo etično, dokler ne kršimo lastne vesti?

Biti mentalno zdrav je vsakemu prioriteta. Dandanes je opaziti pritiske iz okolja, ki posamezniku povzročajo precejšnjo stisko. Okolje stremi k storilnosti in izpopolnitvi pričakovanega. Ironično pa pritiski vedno bolj vplivajo na socialno življenje. Kako družba sprejema posameznika v določenih situacijah, ko nadzor nad situacijo ni več mogoč? Bi to moralo biti vprašanje etično moralne družbe?

Nihče ne želi biti žrtev lastnih impulzov. Vsak posameznik se trudi jih, kar se da obvladati. Ničkolikokrat svetovan pomen vzdrževanja mentalne kondicije s početjem, ki nam vzbuja veselje in srečo ter početi pri zdravi pameti in telesu nekaj za druge, človeku zleze pod kožo. Najboljša življenjska strategija je storiti nekaj za druge in s tem pomagati sebi. Ob tem pa povzdiguješ drugega in ne sebe, saj bomo edino tako opaženi od drugih. Torej, poskušati se dokazovati, da nekaj zmoremo drugim namesto sebi. Do procesa usvajanja takšnega razmišljanja, je potrebno izkusiti na lastni koži.

Ko človek pride do točke preloma, ugotovi, da nima več nadzora nad dogajanjem. V lastnem umu poteka bitka, ki se, kot vihar razbesni po telesu. Odziv je nemogoče nadzirati. Ko pa se posameznik začne zavedati, da je stanje že načelo zdravje, je lahko prepozno. Na koga se obrniti tedaj? “Kaj si bodo mislili ljudje? Imeli me bodo za čudaka.” Naj se sliši še tako bizarno, a za nekoga so lahko dogodki, ki se nam zdijo samoumevni, zanje naravnost travmatični.

Vzemimo negativna čustva še z drugega zornega kota. Videti je, da so za nekatere posameznike negativna čustva plod transformacije. Telo je sicer naravnano preživeti, zato možgani vzpostavijo funkcijo neranljivosti za spomin in lahko spremeni interpretacijo ali vedenje na določeno situacijo, a je ta način mnogokrat dosežen s terapijo in ogromno zavedanja.

Se lahko človek brez pretvarjanja izpove, kaj si nekdo o nečem misli in pri tem ne bil deležen izvzetosti? Ali je to kognitivno previsoka težnostna stopnja, saj se človek rajši poslužuje suženjstva in tiranije, ker ni zmožen pogojevanja za lastne potrebe? Raje izkazujemo tehnološko moč, ki je današnji standard etičnih zahtev, za ekrani informacijsko komunikacijskih naprav, ker nismo zmožni iskrenega stika z osebo? Smo zmožni vzpostaviti družbeno etiko, zmagovati na način, da povzdiguješ drugega do zmage? Kakšen zgled pa dajemo otrokom, bodočim generacijam? Si mar želimo isto agonijo za naše otroke?

Izvzetost posameznikov ni etično moralno. Stigme o mentalnem zdravju s strani družbe je nedopustno dejanje, ki lahko zaznamuje človeško življenje in onemogoča posamezniku pristopiti k iskanju pomoči oziroma zdravljenju. Družbo bi bilo potrebno opremiti z bolj empatičnim načinom sprejemanja področja mentalnega zdravja. Kje začeti, če ne pri najmlajših. Mi “starešine” smo le zgled. Spomnimo se, kdaj smo si nazadnje vzeli čas za pogovor o svojih čustvih, brez dlake na jeziku.

Gordana Štimac, Moravče

(N.Š., 2021)

Do kam pojdem

(avtor, Gordana Štimac)

Ne išči me v temi,
ne zastiraj mi pogleda,
prepusti mojim se besedam,
naj ti duša najde nekaj miru.

Naj obrišem tvoje solze,
odvzamem tvojo stisko,
nič na svetu me ne prevzame bolj,
kot boleč pogled v praznino.

Ne vdaj se samoti.
Bodi močan!
Verjeti si moraš, da zmoreš biti junak.

Opri se name,
hodi pred menoj.
Sledila ti bom vseskozi,
v neznanem bom s teboj.

Dovoli mi le, da obiščem tvoj svet
in skupaj z roko v roki,
premostiva vsak breg.