Naslovnica / KULTURA / Robate Križnikove pripovedke za velika ušesa

Robate Križnikove pripovedke za velika ušesa

V Motniku se je, kljub zdaj že skorajda običajnim koronskim zapletom, že devetič zapored odvil Križnikov pravljični festival, na katerem je bilo moč tudi tokrat slišati in videti marsikaj zanimivega, dobršen del pripovedk in pravljic, ki jih je zbral Gašper Križnik, pa bo odslej moč prebirati tudi ob dolgih zimskih večerih, saj je bila na tokratnem festivalu predstavljena tudi dolgo pričakovana zbirka  pripovedk Sveti Coprijan.

Včerajšnjo soboto se je v Motniku, rojstnem kraju Gašperja Križnika, neutrudnega zbiralca ljudskega pripovednega izročila, odvil že 9. Križnikov pravljični festival, ki je bil letos zagotovo nekaj posebnega.

Pa ne zgolj zavoljo organizacijskih in drugih težav, ki jih s seboj prinaša razsajanje trenutno aktualnega virusa, bržkone bi Križnik, če bi živel v današnjih časih, priobčil kako pripoved o nagajivem romarju Kužniku, ampak predvsem zaradi tega, ker je dobršen del pripovedk, ki jih je uspel zbrati tekom svojega življenja, končno ugledal tudi luč sveta v knjižni obliki, in sicer v zajetni knjigi Sveti Coprijan, ki prinaša kakih 180 različnih pripovedk in pravljic, s pripovedovanjem kakršnih so si nekdaj, ko še ni bilo najrazličnejših bleščavih in tulečih elektronskih škatel, krajšali in zaljšali čas dolgih večerov.

Križnikove pravljice in pripovedke, med katerimi so nekatere prav tolovajsko robate, če že ne celo krvoločne, imajo prav poseben čar, ker jih Križnik ni prav nič olepševal, ampak jih je, četudi robate in kosmate, zapisal v dialektu oz. tako, kot so mu bile povedane oz. zaupane.

Ker so se izvorni pripovedovalci, tako kot Križnik, potem ko so, bolj ali manj srečno, odživeli do konca svojih dni, že zdavnaj pridružili junakom svojih pripovedi, njihov jezik pa se je tekom dobrega stoletja precej spremenil in predrugačil, ureditev in izdaja današnjemu človeku razumljive zbirke zgodb, ki so za nameček povečini napisane še v dialektu, ni bila mačji kašelj, ako je kakršen koli kašelj dandanes sploh še spodobno omenjati.

S težavnim uredniškim delom sta se uspešno spopadli mag. Breda Podbrežnik Vukmir in dr. Monika Kropej, knjiga Sveti Coprijan pa je izšla pri Inštitutu za slovensko narodopisje oz. Založbi ZRC.

Četudi je pripovedke in pravljice, ne glede na leta, strašno luštno in zanimivo brati, pa je zagotovo še večji užitek, če katero izmed tovrstnih zgodb pove jezično izkušen pripovedovalec oz. pripovedovalka, še posebej takrat, kadar zna staro zgodbo začiniti še nekoliko po svoje.

 

Zato ni nič čudnega, da so motniški pripovedovalski večeri že od nekdaj dobro obiskani. Nič drugače ni bilo tudi včeraj pozno popoldne, seveda ob upoštevanju zapovedanih ukrepov, četudi so pripovedovalke in pripovedovalci svoje zgodbe, ob znamenitem motniškem prangerju pod lipami, Križnikove pripovedke obiskovalcem, med katerimi sta bila tudi kamniški in vranski župan, podajali še domala sredi dneva.

Da pa ne bomo po nepotrebnem izgubljali besed o tem kako je bilo in kaj so pripovedovalci povedali, si osrednji dogodek letošnjega Kužnikovega, pardon, Križnikovega pravljičnega festivala, ki je bil, kot običajno popestren še z vrsto zanimivih spremljevalnih prireditev, ogledate spodnjem posnetku.

Naj namignemo zgolj to, da je bilo prav luštno, le vsi tisti, ki se festivala letos, iz takšnih ali drugačnih razlogov niste mogli udeležiti, si boste morali ob koncu ogleda malico, kakršno so za obiskovalce tudi letos pripravili organizatorji, ki si za svoj trud zaslužijo vse pohvale, pripraviti kar sami.

X