Naslovnica / ŠPORT / S kolesi po Dolomitih

S kolesi po Dolomitih

Glede na to, da smo Kamničani lahko zares srečni, kar se tiče obširnosti naše občine in imamo dosti možnosti vadbe. kljub občasnim občinskim zaporam zaradi zdravstvene preventive, smo ocenili, da smo člani kluba Trrisport dovolj fizično in psihično pripravljeni, da se spopademo s klanci italijanskih Dolomitov. Zatorej smo se tja odpravili za prvi vikend v juliju.

Po dobrih treh urah vožnje smo se v Dobiaccu usedli na kolesa in napadli prvi klanec do jezera Mizurina, ki leži poleg znamenitih Treh Cim. Preko prelaza Tree Crochi smo se spustili do slovite Cortine  in že zagrizli v klanec Falzarega, nato pa nadalje še preko prelaza Valparola do muzeja vojaške zgodovine. Spust proti La Villi je bil pravi užitek, rahel vzpon do Corvare in cilj prvega dne, pa je bila naša baza v Campu Colfosco.  Makaroni z govejim golažem, skuhanim prejšnji dan Pri orlu, je bil samo še jagoda na torti. Ob hladnem pivu se je naredila analiza preteklega dne in plan za soboto.

Po planu je imela sobota dopoldanski krog po Sella rondi, ki vsebuje 4 prelaze (Compolongo 1870, Pordoi 2250, Sella 2240 in Gardena 2150), opoldanski enourni počitek v kampu in popoldanski izlet s kolesi preko Valparole in Falzarega do 5 Torri.  Peš okoli petih stebrov, z ogledom vojaške bolnišnice, ter s kolesom nazaj v kamp. Tokrat na pristno italijansko pizzo in domače pivo.  Analiza, plan za zadnji dan.

Nedelja se je začela z vzponom preko Compolonga v Arabbo ter do vznožja kraljevskega Passo Giaua.  Za 11 km in 900 višinskih metrov smo potrebovali slabo uro ter si prislužili kar polurno poležavanje po travi. Spust do Cortine in vzpon preko Tree Crochija do Mizurine je bila zadeva ne več toliko volje, kot zgolj trme, saj je atomov začelo zmanjkovati. Hladna osvežitev v mrzli vodi je pregnala utrujenost iz nog in polni prijetnih spominov po doživetjih smo se vrnili domov.

V treh dneh smo prevozili okoli 270 km preko 14 prelazov in premaganih 8000 višinskih metrih. Ni slabo za rekreativno skupino… pa pravijo, da drugo leto spet.

Miro Kregar