Naslovnica / Pavliha / Širokogrudni boj (na požiralniku hroščev)

Širokogrudni boj (na požiralniku hroščev)

Kljub neobetavnemu začetku se Stefanija nikoli ne vda! Bori se kot da gre za življenje in smrt –  običajno na neobičajne načine… največkrat sama s sabo, občasno pa tudi z ostalimi nepridipravi, ki ji prekrižajo pot.

Tek mi je všeč, čeprav je marsikdo že rekel naj razmislim o čem drugem. Mazohistično uživam, dasiravno moje telo trenutno ni po meri za to vrsto aktivnosti. Ne morem se primerjati s stereotipnimi dolgoprogašicami, niti s kratkoprogašicami. Eno so kile, ki jih imam točno 12 preveč za kratke proge in 18 preveč za dolge proge. Ni vrag, da ne bom tega plačevala čez nekaj let, ampak trenutno smo še mladi in neumni.

Drug in bolj zabaven atribut kot je vsa ta masa, celulit, koža in seveda “gora mišic”, skorajda zaščitni znak, je moje širokogrudje – proti sredini abecede gre. Ne morem mimo tega, niti se ne morem delati, da lahko tečem brez, da to na tak ali drugačen način ne vpliva name in na nesrečnike, ki pridejo mimo. Nekateri morebiti tudi niso nesrečni zaradi tega, ampak tisti, o katerih bo danes tekla glavna beseda so. Ali so bili nesrečni že preden so naleteli name ali ne, je misterij, ki ne bo rešen, ampak s tem bomo nekako morali preživeti.

Se bomo vrnili k temu. Še prej pa moram pojasniti, da lahko tečem samo, če imam na sebi vsaj tri zgornje sloje ne glede na vročino. Iz pragmatičnih razlogov – sebe bi udarjala po bradi, mogoče si zlomila rebra, odneslo bi me s poti, kaj bi se zgodilo z mimobežniki pustimo… in ničesar od tega si zdele ne bomo zares predstavljali, ane!!! Skratka, športni modrc for extreme intensity, ki vse drži na mestu, čez to bustije ali kako se reče – klasičen športni modrc, ki vse skoraj zacementira in poskrbi, da se vse premika bistveno manj in potem še majica, ker… jah, ne želim povzročiti prometne nesreče, biti odgovorna za kakšen padec osebka moškega spola v obcestni jarek in podobnih neprijetnosti do katerih bi zaradi moje svobobomiselnosti lahko prišlo… Kako se diha? Težko. Ima to kakršenkoli smisel, ker je pri teku treba pač konkretno dihati? Ne. Sebe prepričujem, da sem hujša od moških maratoncev, ker ne bodo nikoli vedeli kako je tečt brez možnosti, da polno dihaš in zajameš sapo. Ampak njim pa druge reči skačejo… Torej kdo sem jaz, da bi sodila? Zakaj pišem o tem? Ker boste lažje razumeli dejanske traume, ki se mi dogajajo predvsem v tem letnem času.

Čez teden tečem zvečer, kar je izzivanje usode, ampak tak je lajf. Preden se NE ogrejem in naredim vse narobe, se našpricam z autanom dokler ne začnem kašljat – to je meja. Dam slušalke, nabijem muziko, urca je pripravljena in gremo. Kaj mi hodi po glavi ne bomo v podrobnosti. Odvisno od dneva – včasih se samo prepričujem, da naredim še 100 metrov, včasih rešujem svet. Ne glede na to kaj se odvija… švicam. Švicam za znoret. Ker je vroče. Ne vem, če ste opazili. Vroče je. Zakaj je to izpostavljam? Zato, ker se mi zadnje čase dogajajo hude reči. Ne bomo krivili moje bliskovite hitrosti, niti samomorilskih nagnenj soudeležencev…

Verjetno gre za splet okoliščin. Ne glede na to kako dobro sem se pripravila in kako sem bila napumpana za podvig, se konča s preklinjanjem in spraševanjem čemu je to treba! Dragi moji, na mojem tekcanju vedno znova zaprem pot in zbijem vsaj enega hrošča ali drugo vrsto letečega bitja. Velikega, debelega… Nič takega bi si mislili – precej logično za udejstvovanje v naravi. Kar tudi je. Ampak moja pojava in oprava skupaj z znojem ustvari čudovit smrtonosen vodni živalski tobogan, ki se lijakasto spusti v dekolte!!! In ne, to še ni vse. Ubogih velikih hroščev ne ujamem, ko se tako speljejo… Oni izginejo v globino. V E D N O! Vem, kje so, ker jih čutim in večina ne umre, ker se nekako prerinejo mimo v spodnje dele. In potem, ko dojamejo, da so preživeli verjetno padejo v paniko in tam hitro hodijo. Notri. Ujeti. Staaaariiii! Sem povedala, da imam tri sloje na sebi, ki so tako ozki, da ne morem dihat in jih mokrih včasih ne morem slečt – zgodilo se je že, da sem bila prepričana, da bom večno ujeta v športni modrc?! Kaj vse sem že počela v teh situacijah ne bom preveč slikovito. Vsekakor jih želim nekak dobiti ven, na vsak način – ali od zgoraj ali od spodaj ali z obeh strani, odvisno od obupanosti. Kjerkoli sem. Ker je grozno. Če me kdaj vidite v vaši okolici početi res bizarne reči in jih, očitno skoraj vsakodnevno… običajno je neka smiselna razlaga zadaj –  Coleoptera in da bubis.

P.s.: Ja, imam majice čisto zaprte zgoraj, ampak jim vseeno uspe. Edino pulija še nisem obleka… in neoprena in komarnika… Mogoče to poskusim naslednjič.

Stefanija Makaronfleish