Spominska slovesnost v Golicah – Spomini ne bledijo

Dopoldan se je ob spominskem obeležju v Golicah v Tuhinjski dolini odvijala spominska slovesnost ob 26. obletnici samostojne Republike Slovenije. Slovesnost je pripravilo Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Kamnik–Komenda, tokratni slavnostni govornik pa je bil podžupan Igor Žavbi.

Slovesnosti se je udeležil predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo Kamnik-Komenda mag. Zvonko Cvek skupaj z ostalimi predsedniki in predstavniki veteranskih in domoljubnih organizacij Občine Kamnik, vsako leto pa se vabilu organizatorjev odzovejo tudi številne krajanke in krajani.

Spomenik je namenjen Manevrski strukturi narodne zaščite občine Kamnik. Po odvzemu (oddaji) orožja v letu 1991 je občinsko vodstvo Manevrske strukture narodne zaščite občine Kamnik zagotavljajo orožje in strelivo in uvedlo tajno skladiščenje. Pripravilo je tudi načrt bojnega delovanje ob morebitni agresiji JLA. Nalogo tajnega skladiščenja (od maja 1990 do junija 1991) v Tuhinjski dolini je sprejela družina Poljanšek iz Zgornjega Tuhinja, družina Šimenc iz Stebljevka in družina Urankar iz Snovika. Po ponovni vzpostavitvi Teritorialne obrambe v občini Kamnik (4. 10. 1990) so orožje hranili tudi na domovih družin Pestotnik iz Pšajnovice, Žavbi iz Lasenega in Žibert iz Rakitovca.

V enotah Teritorialne obrambe na območju tedanje občine Kamnik je pred in v času agresije JLA delovalo 643 pripadnikov Teritorialne obrambe, od tega je bilo veliko število pripadnikov iz Tuhinjske doline, ki so bili aktivirani tudi na območju Ljubljane, Kočevja, Borovnice. Varovali so tudi Učni center Teritorialne obrambe na Igu, kjer so usposabljali nabornike s slovenskim državljanstvom. Pomemben mejnik na tem območju je bil datum 6. april 1991, ko se je izvedla reorganizacija Splošnega ljudskega odbora. Takratni komiteji so bili ukinjeni, naloge obrambe je prevzelo vodstvo krajevne skupnosti. Takratni Izvršni svet Občine Kamnik je določil pomembne objekte, ki jih je potrebno fizično varovati. Ukrepi vodstva Krajevne skupnosti Zgornji Tuhinj v času agresije so bili usmerjeni v zavarovanje pomembnih objektov (bencinski servis Češnjice), organizacijo zvez in povezav z občinskim vodstvom, poveljstvom Civilne zaščite, poveljstvom Teritorialne obrambe, pripravo prelaza Kozjak za oviranje in morebitno miniranje, izvajanje ukrepov Civilne zaščite in hranjenje minsko-eksplozivnih sredstev (pri družini Drolc – kmetija v bližini spominskega obeležja v Golicah). Nosilci navedenih nalog so bili predvsem tedanji predsednik Krajevne skupnosti Zgornji Tuhinj Zdravko Hribernik, Marjan Poljanšek, ki je operativno vodil opisane naloge in vodja Narodne zaščite Zgornji Tuhinj Anton Kadunc. Seveda so bili v tedanje aktivnosti angažirani mnogi gasilci, pripadniki civilne in narodne zaščite, lovci in drugo civilno prebivalstvo Tuhinjske doline.

Zbrane ob obeležju je sprva v imenu organizatorjev slovesnosti pozdravil in nagovoril predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo Kamnik-Komenda mag. Zvonko Cvek, ki je poudaril, da so letošnje leto prvič organizirali tudi spominski pohod po tuhinjskih vaseh, naslednje leto pa bo organizacijo vodilo Policijsko veteransko društvo Sever Kamnik. Obenem pa se je iskreno zahvalil vsem, ki so kakorkoli pripomogli k izvedbi slovesnosti.

Slavnostni govornik, podžupan Igor Žavbi je ob tej priložnosti dejal: »Spoštovane veteranke, spoštovani veterani, gospe in gospodje lepo pozdravljeni. Pred tednom dni smo lahko preko medijev spremljali referendum o odcepitvi Katalonije od Španije. Referendum sam po sebi ne bi bil nič posebnega, če ga ne bi zaznamovalo nasilje španske policije, z željo, da preprečijo demokratično odločitev Kataloncev. Tudi Slovenke in Slovenci so svojo odločitev o samostojni Republiki Sloveniji sprejeli na referendumu 23. 12. 1990. Dogodki, ki so sledili odločitvi 95 odstotkov volivk in volivcev so javnosti dobro znani, vrhunec so dosegli z razglasitvijo samostojne in neodvisne Republike Slovenije 26. 6. 1991 in desetdnevno vojno ter se zaključili z odhodom zadnjega vojaka JLA iz Slovenije 25. 10. 1991. Vse skupaj pa se je začelo mnogo prej, ne samo na političnem parketu pač pa tudi med civilnim prebivalstvom. JLA je maja 1990 od Teritorialne obrambe zahtevala predajo orožja. V Kamniku je Manevrska struktura narodne zaščite, tako kot po drugih občinah, organizirala tajno skladiščenje orožja. Tudi Tuhinjci so se takrat izkazali z izjemnim pogumom. V svoje domove in na svoje domačije so v tajno hrambo sprejeli orožje in minsko eksplozivna sredstva. Ob slutnji napada pa so bili pripravljeni tudi zaščitni ukrepi. Med drugim zaščita bencinske črpalke in oviranje sovražnika na prelazu Kozjak.«

»Leta 1991 sem bil premlad, da bi se lahko zavedal vseh dogodkov, ki so se takrat odvijali v naši dolini, za veliko njih sem izvedel kasneje, ko sem sem se pogovarjal s tistimi, ki so v akcijah sodelovali in s prebiranjem različne literature. Ne bom pozabil starega strica Pavleta, ki je v uniformi z vojaškim vozilom prihajal k svojemu bratu, mojemu staremu očetu in k drugim gospodarjem, ki jim je zaupal ter se z njimi dogovarjal za prihod vojske, ki se je po bitkah umaknila v Tuhinjsko dolino. Mnogo let kasneje sem izvedel, da so na tri domačije v Krajevni skupnosti Pšajnovica, kamor so se umaknili pripadniki Teritorialne obrambe, 9 mesecev prej skrivaj pripeljali orožje v hrambo. Ne bom pozabil pogleda na domače dvorišče, ki se je tiste nedeljske noči spremenilo v mravljišče. Mravljišče »naših« vojakov, pripadnikov Teritorialne obrambe. Več kot teden dni smo preživeli skupaj, potem ko je bilo najhujše že mimo in smo vsi verjeli, da je konec agresije blizu. Še danes vidim, kako je v vetru zaplapolala slovenska zastava, ki so jo naslednji dan prinesli vojaki in jo izobesili na dvorišču. Ne bom pozabil mladih fantov in mož, ki so bili čisto blizu doma in so kak dan na hitro skočili na obisk, eden med njimi k svoji ženi, ki mu je nekaj dni prej rodila sina.«

»Mnogo je še drobcev spominov, ki sestavljajo neskončen mozaik. Vsak izmed nas hrani spomine na tiste dni. Vedno pa bodo, nas in naše zanamce, nanje in na junaška dejanja spominjali spomeniki. Tako kot so v letu 1991 z roko v roki sodelovali pripadniki Teritorialne obrambe in takratne milice, tako v Kamniku tudi danes dobro delujeta in sodelujeta Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Kamnik – Komenda in Policijsko veteransko društvo Sever Kamnik. Skupaj s še tremi domoljubnimi veteranskimi društvi tvorijo tako imenovani »petorček«. Skupaj skrbijo tudi za to, da dejanja, ki so bila v naši zgodovini pomembna za Slovenski narod, ne bodo šla v pozabo in vzpodbujajo mlade, da razmišljajo o domovini in domoljubju. Z organizacijo slovesnosti in skrbjo za urejenost spomenikov nas opominjajo, da je šel slovenski narod skozi težke preizkušnje. Tudi po osamosvojitvi, tudi po odhodu zadnjega vojaka JLA iz Slovenije je bila naša država in je še na mnogih preizkušnjah. Orožja nam verjetno ne bo potrebno več skrivati na podstrešjih in senikih, biti pa bomo morali bolj enotni in složni, da bomo težave skupaj lahko premagovali. Naj končam z besedami igralke in pisateljice Dragice Potočnjak, ki je v filmu V imenu resnice dejala: »Zavedajmo se, da Slovenije niso osamosvojili štirje posamezniki, pač pa slovenski narod.« Bodi zdrava domovina.«

Za bogat kulturni program so ob prisotnosti praporščakov poskrbeli učenci Osnovne šole Šmartno v Tuhinju, Ljudski pevci Tuhinjske doline in Mestna godba Kamnik. Vezna beseda je pripadala Ivici Bajde.

Besedilo in fotografije: Občina Kamnik