Naslovnica / NOVICE / Stari in mladi na 10. kamniškem memorialu za smučko in cepin

Stari in mladi na 10. kamniškem memorialu za smučko in cepin

Za 10. jubilejni memorial Smučka cepin se je v koči na Kamniškem sedlu prijavilo 75 pohodnikov in turnih smučarjev. Med nami so bili tudi člani PD Avala iz Beograda. Vsi pohodniki so dobili spominsko značko, čaj in enolončnico.

Vremenske razmere za izvedbo prireditve so bile dobre, snežne razmere stabilne, vreme sončno. Vsi smo tudi varno in brez težav sestopili v dolino” je s skromnimi besedami povedal organizator jubilejnega memoriala Miran Jereb, vodnik Planinske zveze Slovenije in član PD Kamnik.

Memorial, ki se je začel pred desetimi leti pod peresom Franca Miša in preživel in doživel prvi jubilej.

20150328-pdkamnik-memorial-serkezi_matjaz-003

Po dveh dnevih skakanja po Veliki planini in organizaciji lavinskega seminarja za planinske prijatelje iz Srbije, tudi prostovoljne vodnike in gorske reševalce, smo se odločili, da tako pomembne prireditve pa ne smemo izpustiti. Po kraljevskem kosilu pri Jurju v Kamniški Bistrici, kjer smo skoraj obležali pod z domačimi dobrotami obloženo mizo, smo se s strumnim korakom podali proti Jermanci in naprej na sedlo.

Prijetna dobrodošlica v koči, med poznanimi obrazi s katerimi smo skupaj preživeli že marsikatero zgodbo. Glavni oskrbnik koče Vital s svojo novo pridobitvijo, puhovko priznane znamke “Cigojnus” je skrbel, da nismo bili pretirano žejni v topli planinski koči. Krušna peč z ležiščem, vonj po planinskem čaju … Iz kuhinje pa je občasno razdražila nosne brbončice pražena čebula, kjer so glavne kamniške kuharice Katja, Saša in Anita pripravljale bograč.

20150328-pdkamnik-memorial-serkezi_matjaz-001

Koča je bila kot vedno polna, kar je v teh časih, ko vsak hiti za svojim nosom in se zdi sam sebi pomemben, spodbudno. Spodbudno je tudi to, da smo se še vedno sposobni usesti skupaj in se pogovoriti, poveseliti … daleč stran od ponorelega sveta. Bojč je vztrajno slikal portrete. Občudujem njegovo zagnanost pri fotografiji in skrb, tudi po zaslugi žene Mimi, ki nas znova in znova razveseli s fotografijami v kuverti, takrat ko že nanje malo pozabiš.

Moj najmlajši, Joža, je trdno spal v “predsedniškem apartmaju”. Po odlični večerji je počasi dobil živo rdeča lička in ugasnil v svoj svet sanj, sanj velikega junaka, strašnega Joca. Niti nisem vedel, da se je za zajtrk s Katjo dogovoril za polento z mlekom. Zjutraj je veselo pojedel atanov “hemedeks”, ata pa s težavo njegovo polento z mlekom.

… in tako smo bili skupaj: stari in mladi, z različnimi znanji in življenjskimi zgodbami, Srbi in Slovenci, tihi in glasni in takšni kot smo planinci; vedri in veseli. Naj bo memorial, na katerem se bomo vsakič spomnili naših prijateljev s katerimi smo “prekrokali” marsikatero noč.

“Bohlonaj ker smo pr’jatli” je vedno zaključil Metod Humar, ki je tudi tokrat bil z nami, skupaj z Alešem, Petrom, Matejem …

Besedilo: Matjaž Šerkezi

Fotografije: Bojan Pollak, Ivan Resnik in Matjaž Šerkezi