Naslovnica / Pavliha / Za solato gre! – Nasilje pri blagajnah samopostrežnih trgovin

Za solato gre! – Nasilje pri blagajnah samopostrežnih trgovin

Kar na začetku razčistimo, da od tega zapisa ne bo duhovne rasti niti miselnega preskoka. Sprašujem se o marsičem… o smislu, usodi, naključjih, vzgoji, ljubezni, sreči. Ampak danes razmišljam o psihičnem in fizičnem nasilju pri blagajnah samopostrežnih trgovin. Resno? Niti ne, je pa v vsakem hecu nekaj resnice, zato, kdo bi vedel. Presodite sami.

Ne bom na dolgo in široko govorila o trgovskih verigah ala Lidl, Hofer… (ostalih niti ne poznam toliko, da bi sodila, zato se opravičujem za diskriminacijo). V povezavi z njimi lahko samo na hitro omenim mojo nesposobnost slediti blagajniškemu flowu, zaradi česar vedno znova izpadem ultra bedno. Običajno nakupim samo par reči, kar pomeni, da nimam vozička in sem zato ob plačilu prisiljena, razumljivo, zlagati v vrečko. To je lahko rahlo komplicirano, saj ni podaljšanega prostora, kamor bi blagajničarka odložila reči… Torej, če zafrkneš ritem, zafrkneš. Na tem mestu lahko še dodam, da imam tudi težave, ker se ne znam v stotinki sekunde odločiti ali bo plačilo s kartico ali gotovino, pogledati bi namreč morala, če imam dovolj drobiža in nisem vsega predhodno preračunala. Na naveličane, osorne poglede sem v teh koncih vajena, tako s strani blagajničark, kot tudi s strani veliko bolj usposobljenih strank za mano v vrsti. Moja krivda, vem. Vse je v predpripravi in nekega lepega dne mi bo uspelo.

Dejmo udariti še po hipermarketih in njim podobnim. Imam dve resni težavi. Začnimo pri zdravju, h kateremu naj bi doprinesla sadje in zelenjava. Zakaj naj bi? Zato, ker to velja zgolj, če ste seznanjeni s politiko tehtanja v dotični trgovini in ste bili pozorni pri nakupovanju. Nekje tehtate sami, nekje tehtajo drugi, nekje ste tehtali sami, potem so se odločili, da bodo tehtali oni, potem so se ponovno odločili, da tehtate sami in tako naprej in nazaj. V kolikor tehtajo oni, so lahko ti oni zelo opazni, lahko pa tudi ne… Stvar ni nujno zelo enostavna. Človeku se zna zgoditi, da nehote pozabi, ker se je zaradi vrste pri onih odločil še prej kaj drugega iskati, pa mu je na koncu tehtanje ušlo, nekateri niso seznanjeni s politiko v točno tej trgovini, nekaterim pa ni jasno pika.

Vsekakor se nesrečniku z nestehtano hrano lahko slabo piše, zelo odvisno od blagajničarke in od strank za njim. V najboljšem primeru bo gospodična prijazno zamahnila z roko v smislu se zgodi, hitro nesla stehtati ali bo koga poklicala in stranke za njim bodo zgolj potiho godrnjale in se vljudno nasmihale. Lahko pa tudi ne. Sama sem kdaj svojemu otroku ravno prav glasno rekla, joj, kakšno srečo imava, da se vedno postaviva v vrsto, ki se ne premika. Priznam. Pasivno agresivno. Ker zakaj ne bi… Naj se človek počuti bedno. Je le treba sedaj 3 minute počakati več kot bi mogoče sicer. Naj mu bo tako nerodno, da mu bo stres naredil več škode kot mu bo tisti brokoli naredil koristi.

Grem na krasen večer v trgovino, malo ljudi, ena blagajna in tiktak blagajne. Ocenim, da bom hitreje na običajni blagajni, samo dve gospe sta bili v vrsti. Pred mano stoji spedena pelc montl, versace torbica, natupirana frizura v nadstropjih, dišala v radiju 20 metrov Gospa, prva na vrsti pri blagajni pa ženica krepko prek osemdesetih let, neurejena, izgledala je bogo in povsem izgubljeno. Imela je četrt hlebca in eno solato, ki je ni stehtala. Blagajničarka je bila ravno prav nataknjena, da se ji je ljubilo, Gospe se je pa mudilo in to je bil višek. Namesto 2 minutk, ki bi vzelo mladenki, da leti stehtat, smo deset minut poslušali navodila, kako se nakupuje zelenjavo, kam naj gre in kako hitro naj stara gospa teče, ker jo moramo počakati, saj ji je blagajničarka že zaračunala kruh. Lahko pa solate tudi ne vzame. Med ta navodila so se vpletle še modrosti Gospe, pospremljene z grimasami, ki so ji skoraj vrgle dol polkilsko masko pudra, kako nekateri ljudje nimajo vsega časa na tem svetu, da je treba malo razmišljati in da se njej mudi. Vzela sem prekleto solato in tekla stehtat, ker mi je bilo nerodno v imenu človeštva, starejša gospa se je opravičevala in se skoraj pogreznila v zemljo. Nič pametnega nisem takrat izustila, ker moji možgani v takšnih norih situacijah prenehajo funkcionirati in šele z zamikom povedo primerne besede, ki bi jih lahko namenila “srčnim” ljudem. In za to mi je žal.

Gospe in gospodje, nekateri seniorji so maherji, šoping je njihov šport. Imajo popuste, imajo kartice, imajo vitalnost, so socialni, četrtek (ali sreda ali torek?) je njihov dan, pred še zaprtimi vrati stojijo v nizkem štartu, drugim je pa trgovina napor, obveznost, gredo malokrat, ne bi šli, pa so mogoče prisiljeni, ker ni bilo drugega, se slabo spoprijemajo s spremembami in valda jim zato ni potrebno izgubljati dostojanstva. V trgovini. Lahko bi bila vaša mama. Vosli.

Drug pereč problem je pa vozičkoteror. Glede tega bi malo prediskutirali, ker sem najprej menila, da sem bila vpletena v nesrečni dogodek, ko sem to doživela trikrat, pa sem ugotovila, da obstaja ena specialna vrsta ljudi, ki imajo posebno veselje… Prosim za pomoč, ker se sprašujem ali fantaziram ali sem paranoik, gledam preveč filmov, preveč berem… Se je zgodilo tudi vam? Vozičkoteror izvajajo, v mojem primeru, ki ga verjetno ne gre posploševati, vedno gospe v zrelih do pozno seniorskih leth, zelo sofisticirano, pritajeno, v ničnevekajsejezgodilonihčeniničvidel situacijah. Kako izgleda? Za tabo stojijo z vozičkom in te butajo. Z namenom, da se premakneš, ker bi one rade že zdavnaj zlagale na tekoči trak. Ti se pa ne premakneš, ker imaš pred sabo svoj voziček, pred njim pa gospod, ki plačuje, zlaga, jemlje 3 metre računa, kupone, reklame, šteje drobiž, ogovori blagajničarko, ne pozabi na vse kartice, pač, vse, kar se mora. In te butajo in potem, ko se nameniš, da bi vzpostavil prijazno komunikacijo, pogledajo stran. Nekatere se pa naslonijo in tiščijo voziček vate. V kolikor se delajo ekstra trapasto, začneš porivati njihov voziček enako sofisticirano nazaj. V čem je fora? Če se moram premakniti naprej, bom s svojim vozičkom butnila gospoda, ki je mogoče z nasmihanjem blagajničarki doživel vrhunec dneva in je, za razliko od vas, gospa nasilnežka, verjetno zelo prijazen gospod. Vzeli ste si čas, da ste prišli v trgovino, nakupili ste toliko, da ste se morali postaviti h tej blagajni, mogoče boste celo zaustavljali vrsto za sabo, ker boste vnovčevali pike, bone, dobropise, zato na izi. Skulirajte se. Samo v trgovini ste. Butalci.

Za konec… Med čakanjem v trgovini se malo nasmehnite, gospe za sabo ali gospodu v vzporedni vrsti. Lahko, da bo kdo mislil, da se spogledujete, ampak nič hudega, zna biti, da jim boste naredili noro lepši dan. Pa sebi tudi. Med tem ko mrščenje dela ta grde gube… Jeza in stres pa slabo vplivata na zdravje, zato boste morali kompenzirati s sadjem in zelenjavo, pri čemer morate paziti na tehtanje, da ne boste pristali na sramotilnem odru, ki vas bo pahnil v stres, druge boste pa zjezili… 🙂

Stefanija Makaronfleish