Naslovnica / ZANIMIVOSTI / Žabica Živa se vrača

Žabica Živa se vrača

Nekega poznega jutra, se vsi odpravijo na pot povratka. Vsak je nosil svoje spomine in prtljago. Živa in Rjavka s staro Kroto in mladi Skokec so si našli lepo pot po travniku in gozdu. Vmes so tudi počivali in jedli, kajti lačen ne moreš hoditi. Našli so malo mlako in veliko komarjev. Trebuščki so bili hitro polni pa so si privoščili tudi pošten počitek. Ko so se dobro spočili so srečali velikega metulja, ki jim je povedal, da ne morejo preko avtoceste v Ljubljano, ker jih bo povozil avto.

Razmišljali so, kako bodo prišli do Prekmurja, če ne morejo niti skozi mesto Ljubljana. Živa se je spomnila, da so na barju nekoč živeli na jezeru koliščarji, ki so imeli tudi čolne. Če najdemo reko, ki teče skozi Ljubljano pa lahko pridemo do Prekmurja! Prosila je metulja, da si dobro razgleda okolico, da bodo vedeli v katero smer morajo kreniti. Metulj je odletel, skupinica pa je čakala na navodila. Naslednje jutro se je metulj vrnil in jim pokazal pot do malo večjega potoka. To je bil začetek reke Ljubljanice. Poiskali so nekaj lesenih deščic in poskusili kako so stabilne na vodi. Končno so našli primerno veliko, da so lahko vse žabe skupaj zlezle na desko in ladjica je vozila po vodi.

Metulj je povedal, da gredo skozi celo staro Ljubljano. Reka je bila vedno bolj široka, toda počasna. Ladjica je vozila mimo Botaničnega vrta, pod Plečnikovim mostom in mimo bolnišnice.

Reka ni bila nikoli prehitra, tako da so si vso okolico dobro ogledali. Včasih so po reki vozili trgovci svoje predmete ali zelenjavo. Takrat pa še ni bilo toliko cest kot danes. Vozili so se tudi Rimljani ampak to je bilo pa zares že davno.

Pri Fužinah je reka postala hitrejša in pri Podgradu se je izlila v reko Savo. Žabice niso smele po deroči reki, pa so vse tri hitro skočile v plitko vodo. Živa je imela smolo, da je skočila na vejo, ki je bila v vodi in zadnja nogica je bila vkleščena. Prišel je Skokec z dolgimi kraki in jo osvobodil veje. O kako mu je bila hvaležna! Nogica jo je malo bolela ampak drugače je bila cela. Skrili so se v visoko travo in počakali, da se je Živa pozdravila.

Rjavka in Skokec sta šla pogledati ob cesti če je kje kakšna tabla in našla sta napis: »Prodaja krofov pri Konjšku«! Oho, to pa so Trojane in cesta gre proti Mariboru. To je prava pot! Cesta je  točno na mestu, ki so jo zgradili Rimljani in za tiste čase je bila to avtocesta. Takoj odhitita k Živi in Kroti in naslednji dan se odpravijo proti Prekmurju. Hodili so zelo dolgo. Jedli so muhe in komarje, pili vodo iz velikih listov. Metulj pa je že odletel proti svojemu domu. Krota je masirala Živi nogico, da je lažje hodila. Da je bila pot malo lepša so pri Vranskem zavili na avtocesto. Ker so bili majhni so hodili po travi ob avtocesti, ker je ta cesta zelo nevarna. Počasi so prišli do odcepa za Turnišče. To je pot do najlepšega jezera v celem Prekmurju in ob cesti je bila tabla z napisom Dobrovnik in Bukovniško jezero. To pa je Živina mlaka. Sedaj pa jo je postalo strah, ker je odšla od doma brez slovesa in ni dokončala svoje šole! Spraševala se je, če jo bodo domači sploh še poznali?

Srček ji je zelo razbijal. Kar si je sama skuhala, bo morala sama tudi pojesti! Ja, pa naj stane kolikor hoče. Vedela je, da ji bodo Rjavka, Krota in Skokec pomagali, da se bo bolje znašla. Še preden so prišli do odcepa za Turnišče pa so od daleč videli na njivah rože, ki so bile modro-vijolične. Niso vedeli, da je to cvetoči mak. Mak posejan jeseni, cveti spomladi vijoličasto. Tisti, ki je posejan spomladi pa cveti rdeče barve. Ima tako visoko steblo, da ga niso mogli poduhati. Prišli so do velikega steklenjaka, v katerem gojijo orhideje. Za ograjo je ležalo veliko orhidej, ki so jih vrgli na kompost, ker jih niso mogli prodati. Oh ta virus jo je zagodel tudi orhidejam! Ko so si dobro vse ogledali so odšli proti vasi. Hiše so bile nizke prave nostalgične domačije z vrtom in sadovnjakom. Nekoč so imele veliko stanovalcev, ki pa so umrli ali pa so se odselili. Bili so madžarskega porekla. Tu še danes živijo Madžari, ki pa so zelo prijazni ljudje in govorijo tudi slovensko.  Malo naprej so zagledali grič, ki je bil ves obdan s trtami. Na njem so tudi hiše v katerih stanujejo ljudje. Z vrha pa je krasen pogled na okolico. Tu se začne Goričko! Živa pa je vedela, da bo kmalu doma.

Zavili so na staro cesto, ki pelje v Mursko Soboto, šli mimo gostilne in zavili desno proti Bukovniškemu gaju in jezeru. Bukovniško jezero ni nastalo naravno ampak tako, da so potok Bukovnico zajezili. Ob njem je velik gozd z bukovimi drevesi. Tam je Živin dom. Ko je postalo temno, so odšli proti jezeru in zagledali veliko parkirišče in manjše lesene hišice.  Zraven pa še velik park z različnimi orodji. To je pustolovski park za otroke. Ampak Živa je to prvič videla. Ko je odšla od doma tega še ni bilo. Sedaj pa ni točno vedela po kateri poti naj gre.  Živa, Rjavka in Krota pa so se spogledale in vprašale Skokca. Skokec je odločil, da gredo naravnost. Hodili so počasi, ker so bili že pošteno utrujeni od dolge poti. Od daleč so zagledali meglo, ki se je dvigala  nad jezerom. Ko je postalo temno so odšli na obrežje jezera in upali, da najde Živa kakšnega sorodnika. Počivali so in naenkrat zasliši Živa glas, ki ji je bil zelo znan. To je bila njena mama. Objeli sta se in spustili tudi kakšno solzico. Predstavila ji je celo druščino in ji povedala vse skupne dogodivščine. Povedala ji je tudi, da je ugotovila, da je v domači mlaki še vedno najboljše. Mama je bila zelo vesela, da je Živa dobro vendar morajo počakati, da se mama pogovori z Glavnim žabcem v jezeru in Živinim očetom.

Tudi zato morajo počakati, da ne prenesejo v vodo kakšno bolezen. Nalovili so veliko mladih komarjev tako, da so se pošteno najedli. Zjutraj se je vrnila Živina mama z očetom in Glavnim žabcem v jezeru.  Zvečer je zasedal Žabji svet in odločili so, da lahko pridejo vsi v njihovo žabjo skupnost, vendar se morajo držati vseh žabjih pravil. Vsi so se strinjali, Skokec pa je bil vesel, da bo lahko živel v Živini bližini. Vsi skupaj so veselo poskakali v jezero.

Krota in Rjavka sta bili ob robu jezera v plitvi vodi, Živa in Skokec pa sta odplavala proti sredini jezera.

Vse žabe Živine sestre in sestrične, bratje in bratranci, so jih prisrčno pozdravili. Vsi so bili veseli, da so spet skupaj. Živa se je vsem opravičila in prosila vse, da sprejmejo Skokca v žabjo družbo.

Živin oče in Glavni žabec pa sta vprašala Skokca, kakšne namene ima z Živo? Povedal je, da ima Živo zelo rad in da bi z njo rad preživel celo žabje življenje. Oče pa je odločil, da poroka mora biti! Živa se je z vsem strinjala pa vseeno ni šlo tako gladko. Skokcev oče bi tudi moral priti pa ga Skokec ni mogel priklicati. Javil se je Glavni žabec jezera, da bo zastopal Skokčevega očeta. Ko se mlada žabica izleže, dobi skrinjo v  dar, ki jo mora do poroke napolniti z vsem, kar se rabi v družinskem življenju.

Narediti si mora sama obleko, ki jo bo nosila na poroki,  brisače in rjuhe. Tudi blago si mora sama stkati na statve. Tega pa Živa ne zna, niti nima časa. Najstarejša Živina sestra ji da vse potrebno, češ da se ona ne bo poročila. V žabjih pravilih tudi piše, da morata oba bodoča zakonca obiskati tečaj kuhanja, likanja in se morata znati lepo vesti na poroki. Skokec in Živa se z vsem strinjata. Če se imata dva tako zelo rada, naredita vse, da jima je lepo. Mesec dni vsak večer pove Glavni žabec celi družbi zelenih žab, da se želita Živa in Skokec poročiti in če se kdo ne strinja, naj to tudi pove. In zadnji dan vpraša Skokec Živo, če se še vedno hoče z njim poročiti. To je še čas, da si lahko oba premislita.

Živa si ne premisli in Skokec tudi ne.

Priprave se začnejo z obilnimi mušjimi klobasami in svežim v+cvetnim prahom ter dobrim bezgovim vinom. Na poroki se dobro je in pije, za glasbo pa poskrbijo domači črički. Da bo poroka držala vpraša Glavni žabec Skokca: »Skokec ali vzameš Živo za svojo ženo za vse življenje v dobrem in slabem?« In Skokec reče: »Da.« Potem enako vpraša Živo, ki mora tudi reči »Da«. Na koncu se oba podpišeta v poročno knjigo. Ples, zabava traja ves teden, tako da si vsi zapomnijo poroko za vse življenje. Zvečer so priletele kresničke in osvetlile celo jezero, da je bilo zelo praznično. Če ne verjamete pojdite v Dobrovnik in si oglejte Bukovniško jezero in gaj.

Darja Jarc

 

X