Naslovnica / KULTURA / Živoknjižniške Baklade s Klemenom Lahom

Živoknjižniške Baklade s Klemenom Lahom

Bil je spet eden tistih dni, ko se polži zakopljejo v prst, globoko, pa spet ne predaleč od sladkega lista solate. Ko sonce na široko razteza svoj topli objem, in se nad asfaltom cest in mestnih ulic dviguje in vrtinči vroč zrak, kot v nekih prividih fatamorgane.

Skratka, toplo jutro, segajoče v dopoldan, ko smo se novega željni »bralci« ponovno zatekli v varni, za ta čas prijetno hladni naročaj Ateljeja Narobe svet na Šutni.

Kot vrtni polži smo se zabubili v Atelje, namesto solate nam je hrano nudila dobrega polna miza.

Snovalci nekdaj poimenovane Žive knjižnice, ki se v tem trenutku še diči z delovnim imenom Živ(ahn)a knjižnica ( ugotovili smo namreč, da se v našem krogu vedno bolj običajno oči in ušesa »bralcev« zberemo v največji meri okrog ene »knjige«, zgodbe vseh »knjig« pa se tako in tako bodisi v večji, bodisi manjši meri tako in tako tako čudovito podgobje prepletajo), ugotovili, da nas datumi, ko se odločamo za novo in novo srečanje, vsakokrat popeljejo v nov letni čas, tokrat poletni.

Za nami je pravkar zaključeno še eno šolsko leto. Za mnoge bolj, druge morda malo manj uspešno; kaj pa pomeni biti uspešen v tem svetu, kako (ga) živeti in preživeti, še posebno v času, ko drgnemo šolske klopi, nemalokrat kruto trde in neusmiljene, nam je s svojim pogledom in bogatimi izkušnjami podelil tokratni posebni gost, v ščemečem pričakovanju in z zanimanjem brana »knjiga«, prihajajoča s koncev, kjer burja buri duhove: Klemen Lah.

Bil je učitelj na Waldorfski šoli, je profesor slovenskega jezika (tudi preko državne meje), pisatelj, prevajalec, psihoterapevt…, ljubitelj lepe besede in lepih, človeku, živali, okolju prijaznih dejanj, po domu in srcu kleni Primorec.

Ovekovečen na fotografijah v zanosu delitve, v družbi kar nekaj tistih, ki jim zagotovo vsem lahko v besedi človek prvo zapišemo z veliko tudi takrat, ko se beseda ne znajde v začetku povedi…

V trenutku pogovora, da bi ne motili besede, nismo veš čas skakljali naokrog s kamero, zato morda nekateri niso zaobjeti v sliki.

A bili so, ste tam.

Skupaj smo tako prisotni lahko prisluhnili Klemenovi razlagi, kaj pomeni biti učitelj.

Kako je odraščanje vplivalo na njegovo spoznavanje in vodenje sveta.

Kako neznansko pomembno je prisluhniti otroku, mladostniku – učencu, dijaku, študentu.

Ga videti in začutiti v njegovem pogledu, gibu, besedi. Spremljati okolico, njegovo bivanje, so-delovanje v njej.

Kako pomembno je biti učitelj, saj ne ni le znanje, ki ga najdemo v knjigah, berilih, učbenikih in leksikonih tisto, ki uči.

Učimo z zgledom, kako biti človek.

Kako videti Drugega v veselju in bolečini.

Ga v tem sprejeti. So-čutiti z njim.

Kako, kot so znali povedati že starogrški filozofi, ni isto, če delaš po pravu in Prav.

Kaj je morala, kaj so vrednote. Kaj je etično.

Lahko prečimo samega sebe in svoje moralne vrednote, da bo nekaj Prav?

Je to še vedno sprejemljivo?

Naredimo s tem v resnici dobro? Kje so meje spoznavanja in spoznanja?

Pomembno je, v teh – malce »izgubljenih« časih morda še toliko bolj – da se ne le učitelji, tudi kot starši, zavedamo, kolikšno odgovornost nosimo. Do sebe in naših otrok.

Denar in dobrine so pomembne, da (lepo) preživimo.

Še bolj pomembno je, da ob tem vidimo Drugega.

Ga sprejmemo, vidimo v njegovi morebitni drugačnosti.

Vidimo, da nam to bogati obstoječi svet.

O preizpraševanjih samega sebe je naš sogovornik tudi kot avtor predstavil v citatih, prebranih iz pravkar izdane zbirke balad z imenom  Baklade.

Če bi morala na kratko opisati že prebrano, bi prvi baladi lahko pripisala, da je v verzih zapisana Apologija Platona.

Priporočam(o) v (morda že poletno) branje.

Ni lahko.

Je pa kratko, in nudi možnost, da jih preberemo večkrat.

S premislekom, znova in znova.

Ta čas in naša prihodnost, prihodnost naših zanamcev vam bosta hvaležna.

Na mnoga branja in pogovore, nasvidenje v jeseni!

In, če vam bo knjiga (v rokah) pretežka, prisluhnite kakšnemu od pogovorov, v katerem je Klemen dragocen sogovornik.

Ne bo vam žal.

Morda najbolj pomembna ugotovitev pogovora, našega tokratnega »branja«?

Univerzalno vodilo: ne delaj drugemu, česar sam ne bi želel, da bi drugi delal tebi.

Delaj dobro.

Kdor le daje in tisti, ki le jemlje, in ne daje v zameno, ne preživi.

Preživi tisti, ki daje, in ki v zameno tudi (nekaj) dobi.

Kartini Djalil,
Društvo Makadam Kamnik

Portal Kamnik.info za svoje delovanje uporablja piškotke. S piškotki zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo, enostavnejši pregled vsebin, analizo uporabe, oglasne sisteme in funkcionalnosti strani. S klikom na »Sprejmi piškotke« dovoljujete uporabo vseh piškotkov. Piškotke za posamezne namene lahko izberete in urejate s klikom na »Nastavitve«.

Close Popup
Privacy Settings saved!
Nastavitev piškotkov

Spletno mesto uporablja piškotke za izboljšanje vaše izkušnje med krmarjenjem po spletnem mestu. Od tega so piškotki, ki so razvrščeni glede na namen, shranjeni v vašem brskalniku, saj pripomorejo k boljšemu delovanju osnovnih funkcionalnosti spletnega mesta. Uporabljamo tudi piškotke tretjih oseb oz. zunanjih partnerjev, kot so denimo Google ter družabnih omrežji, kot je Facebook. Ti piškotki nam pomagajo pri vodenju statistike obiska in oglaševanja. Omenjeni piškotki bodo shranjeni v vašem brskalniku samo z vašim soglasjem. Piškotke lahko tudi onemogočite, kar pa lahko vpliva na delovanje oz. izgled same strani.

Piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani. Teh piškotkov ni mogoče zavrniti.

Nujni piškotki
Za nemoteno delovanje portala uporabljamo sledeče nujne piškotke:
  • wordpress_test_cookie
  • wordpress_logged_in_
  • wordpress_sec

Save
Shrani nastavitve